V letu kulturne izmenjave Japonske in EU se glasba z daljnega vzhoda prvič predstavlja tudi v Portorožu!
Na tradicionalnih japonskih instrumentih (koto, shamisen, 17-strunski bas koto in shakuhachi) se bodo predstavili mojster Ando Masateru ter glasbeniki Ando Tamaki, Okajima Alma, Sakata Ryozan in Suda Hideo.
PROGRAM
1. SAKURA HENSOUKYOKU- Češnjev cvet
prvi koto: Ando Masateru
drugi koto: Okajima Alma
bas koto: Ando Tamaki
Sakura Hensoukyoku (variacije na Sakuro) je trio za dva kota in jušičigen. Napisana je bila 1923. leta in temelji na znani melodiji “Sakura, sakura” (Češnjev cvet). Je prva skladba za koto, kjer so uporabljene variacije iz zahoda in tremolo tehnika.
2. HARU NO UMI- Spomladansko morje
koto: Ando Masateru
šakuhači: Sakata Ryozan
Gre za najpopularnejše delo Michia Miyagia. Napisal ga je leta 1929, ko se je vrnil s potovanja po japonskem morju. V originalu je delo napisano za koto in šakuhači (flavta iz bambusa), številni glasbeniki pa ga izvajajo tudi v aranžmajih za zahodne glasbene instrumente. Pesem je postala simobolno delo Japonske, saj se izvaja v času novoletnih praznikov.
3. TORI NO YOUNI – Kot ptica
koto: Ando Tamaki
Je najpomemembnejše delo modernega koto skladatelja Tadaa Sawaie. Pesem zveni čarobno zaradi številnih tehnik izvajanja, melodijo pa je navdihnil let ptice.
4. MIZU NO HENTAI – Transformacija vode
koto-honte (glavna melodija: Ando Masateru
koto -kaete (dodatna melodija): Ando Tamaki
Delo je nastalo leta 1909, ko je bil skladatelj Miyagi star 14 let. Pesem je napisana v “waka” stilu, s formo interludij, prva pesem, interludij, srednja pjesem, interludij in finalna pesem. Opisuje skrivnostne pojave v naravi, transformacijo vode v meglo, oblak, dež, sneg, roso…
5. SEOTO – Zvok hitrosti
koto: Ando Masateru
bas koto: Ando Tamaki
Skladatelj Michio Miyagi je ta duet napisal za koto in na novo izumljen jušičigen (bas koto s 17 žicami) 1923. leta. Navdih je našel v zvoku brzic reke Tone, ki teče v pokrajini Gunma.
V tem delu pridejo do izraza vse sposobnosti obeh inštrumentov.
6. ONOE NO MATSU – Bor v hramu Onoe
koto: Ando Masateru
šamisen: Ando Tamaki
šamisen: Sakata Ryozan
Originalna skladba in libreto nepoznanega skladatelja. Za koto ga je priredil skladatelj Michio Miyagi leta 1919 in od tedaj je pesem postala japonska klasika. Govori o boru iz hrama Onoe. Iz ene korenine sta zrasla dva bora in predstavljata moža in ženo. Izvaja se ob raznih svečanostih, npr. na porokah.
OPIS INŠTRUMENTOV
Koto se je razvil iz kitajskega žičnega instrumenta v 16. in 17. stoletju. Sprva so nanj igrali le dvorski glasbeniki, popularizirali pa so ga svečeniki, ki so nanj igrali v hramih. Znaten napredek v načinu izdelave in samem izgledu je koto doživel v 18.stoletju, ko so ga ljudje začeli uporabljati za spremljavo tedaj popularnega inštrumenta šamisena. Danes na koto igrajo širok razpon glasbe. Uporabljajo ga v kombinaciji ne le z japonskimi temveč tudi z zahodnimi glasbili, saj je zaradi elegantnega zvoka in zmožnosti za številne zvokovne variacije, zelo primeren za raznovrstne glasbene izraze.
Jušičigen ali 17 – žični koto je iznašel Miyagi Michio z željo, da bi v japonsko glasbo vnesel nizke, bas tone. Vsi tradicionalni japonski inštrumenti namreč v glavnem proizvajajo visoke tone. Je večji od običajnega kota, meri 210 centimetrov in ima mnogo debelejše žice, narejene iz uvele svile. Tudi mostovi so dvakrat večji kot pri običajnem kotu. Prve kompozicije, Sakura in Seoto, so bile publiki predstavljene 1921. leta.
Šamisen je nastal je pred približno 400 leti po vzoru kitajskega žičnega inštrumenta. Glede na debelino vratu (sao) ločimo tri vrste šamisena: hosozao (ozki vrat), chuzao (srednji vrat) in futozao (debli vrat). Nanj se igra s pomočjo trzalice imenovane bači, s katero se udarja tako po žicah kot po telesu inštrumenta. Tako dobimo širok razpon tonov, od nežnejših do ritmično močnih zvokov. Stil izvedbe označujejo edinstveni ritem, hitrost in improvizacija (skoraj kakor jazz).
Po nekaterih teorijah naj bi šakuhači izviral iz starega Egipta. Skozi Indijo in Kitajsko so ga na Japonsko prinesli nekje v 6. stoletju. Obdobje njegove popularnosti je zelo hitro zamrlo vse do 13. stoletja, ko ga ponovno odkrijejo svečeniki neke budistične sekte. Pravi razvoj in popularnost beleži šele v 17. stoletju, ko ga v dobi Edo za svojega vzamejo samurajski bojevniki. Ta lesena flavta je iz bambusovega lesa in proizvaja zvoke pentatonske lestvice, z različnim pokrivanjem luknjic in položajem ustnic pa je možno izvesti vse tone zahodne kromatske lestvice.
Prireditelji: Avditorij Portorož v sodelovanju z Japonsko fundacijo, Nomura fundacijo in Fundacijo za Japonsko mednarodno kulturno izmenjavo (JICEF).
Kaj: Klasični koncert
Kdaj: čet, 24.3.05
ob 20.30
Kje: Avditorij, Senčna pot 10, Portorož, 05 67 66 770
Vstopnina: 2.000 SIT.