20. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI

Koncert v počastitev bivše skupine PRO MUSICA VIVA

20. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI

Koncert v počastitev bivše skupine Pro musica viva

Komorni orkester solistov Društva slovenskih skladateljev KOS DSS

Dirigent: Anton Nanut

Barbara Jernejčič, mezzosopran

Danilo Benedičič, dramski igralec

Koncertna mojstrica: Majda Petrič

PROGRAM

Darijan Božič VI. pesem iz Gregorja Strniše cikla “Blaznost” (1965)
Solist: Danilo Benedičič, dramski igralec
bas klarinet
trobenta
godalni kvintet

Jakob Jež Odsevi Hajamovih stihov (1967)
za sopran in komorni ansambel
Solistka: Barbara Jernejčič, mezzosopran

1. Čemu iskanja
2. Ko neki dan
3. Svet je šahovnica
4. Zakaj pomlad

Igor Štuhec -ction (1974)
za komorni ansambel

Ivo Petrić Divertimento za Slavka Osterca (1970)
za komorni ansambel

Alojz Srebotnjak Microsong (1964)
za glas in komorni ansambel
Solistka: Barbara Jernejčič, mezzosopran

Kitajska modrost (Lju Ju)
Harlekin (G. Lorca)
Dolgčas (J. Menart)
Collage I
De profundis (A. Gradnik)
Dobri vojak Švejk (J. Hašek)
Utrinek
Hommage Sherlocku Holmes-u (A. C. Doyle)
Megla (R. Tagore)
Collage II
Iz pisma na smrt obsojenega (J. Menart)

Lojze Lebič Tangram (1977)
za komorni orkester

O ustvarjalcih …

Skupina Pro musica viva se zdi danes, ko nanjo zremo z zgodovinske distance, ki omogoča morda nekoliko objektivnejše motrenje dogodkov v času njenega delovanja, eden ključnih dejavnikov za razvoj glasbe po drugi svetovni vojni na Slovenskem. Zdi se, da je bilo v zraku, ki ga je dihal glasbeni svet tedaj, čutiti vrenje svobode, ki ni pomenila le osvobojenost od vojnih strahov, temveč je bila predvsem (tudi) razpiranje vrtoglavih višav vsemožnega, ki ga je odpiral modernizem, osvobojenost od tonalitetnih spon, razvez vezi funkcionalno spete harmonije, utrjenih barvnih kombinacij, strukturnih modelov, preboj zvrstnih meja. Včasih je bil ta prelom povezan z ostro odpovedjo celo izpovedovanju ustvarjalčeve notranjosti kot pretežkega bremena romantične estetike, ki je sicer v tem aksiomu videla sploh enega glavnih determinant glasbenega jezika. Po trpki izkušnji preteklosti, ko se je morala glasba kot zvesta dekla ideoloških zahtev udinjati zunajglasbenim določilom, je bilo čutiti, kako so na zahodnem delu železne zavese avtorji olajšano s polnimi pljuči zadihali emancipirani jezik glasbe, ki se je mogla ‘igrati’ le sama s sabo, s toni, šumi, z zvočnimi kombinacijami brez vsakega drugega pomena kot le tistega, ki ga je izrekal njihov obstoj.

V desetletju po koncu vojne je na Slovenskem zrak duhtel vendarle drugače. Glasba je še vedno služila ciljem, ki so ji bili narekovani od zunaj, optimistično vzdušje, ki so jo pričakovali od nje, jo je priklenjalo k tradicionalnim izrazilom, zapiranje fizičnih meja pa obsojalo na hermetizem navidezne domačijskosti. Ne glede na to, ali je razlog za te razmere iskati v objektivni politični stvarnosti ali v značajskih potezah osrednjih usmerjevalcev glasbenega življenja, se zdi samo po sebi umljivo, da so mladi skladatelji, ki so vstopali v ta prostor, hlepeli po svobodi, ki jo je bilo čutiti drugod. Iskali so povezave z zunanjim svetom, brskali po dostopnih literaturi, prisluškovali zvokom tujih radijskih valov in iskali možnosti za odpiranje javnega prostora njihovim idejam, spoznanjem in predvsem tudi njihovi glasbi. Spoznali so, da bodo več dosegli, če se povežejo v skupino. Četudi njihovega delovanja nikoli ni formalno urejeval kakšen poseben akt, je bila to skupina z jasnimi cilji, organiziranim delovanjem, določenim članstvom in imenom. V skupini, ki se je poimenovala Pro musica viva, so delovali: Darijan Božič, Kruno Cipci, Jakob Jež, Lojze Lebič, Ivo Petrić, Alojz Srebotnjak, Milan Stibilj in Igor Štuhec.

Člani skupine so si skupaj prizadevali za razgled po tedaj manj znani sodobni tvornosti zunaj političnih meja in za njeno predstavitev na naših koncertnih odrih. Pri tem je bilo pomembno sodelovanje z Ansamblom Slavko Osterc, ki ga je ustanovil in vodil Ivo Petrić. Prav ta ansambel je skrbel tudi za oživitev glasbe prvega vala avantgarde iz dvajsetih in tridesetih let, zlasti del Marija Kogoja in Slavka Osterca, s katerima se je v estetskem smislu v veliki meri poistovetil krog skladateljev skupine Pro musica viva. Razumljivo pa je poseben poudarek v načrtih in delovanju skupine veljal predvsem tudi javni predstavitvi njihovih del. Skupina je tako temeljno vplivala na estetski zasuk v slovenski glasbi zlasti šestdesetih let – zaznati ga je tako v delih samih njenih članov kot posredno tudi v skladbah njihovih sodobnikov, nenazadnje bi lahko rekli v celotni prevladujoči glasbeni estetiki časa, ki so jo sooblikovali s koncerti, komentarji in edicijami člani skupine in njihovi sopotniki.

Nocojšnji koncert je izbor reprezentativnih del, ki so nastala večinoma v času delovanja skupine. Skladatelji so sami prispevali komentar k svojim delom.

Darijan Božič:

“Strnišev tekst je do ostrine jasen zapis, kot s črnim tušem na belem papirju. Moja glasba je kot pogled nanj skozi barvno steklo vitraža. To je vse!”

Jakob Jež:

“Nagnjenje h komponiranju za vokal me je najprej pripeljalo k samospevu s klavirjem (prim. 10 samospevov, Ed. DSS) in nato k dopolnjevanju z različnimi instrumenti, ki so po barvi blizu vsebini besedil (Tri Murnove, Tri Kocbekove, Pastirski spevi). V času (l. 1966), ko so nastali Odsevi, smo imeli glede komornih sestavov lepo možnost izbire v ansamblu Slavko Osterc. Skladba s 3 pihali in 3 godali s harfo je zasnovana tako, da bolj pastoralne vsebine teksta spremljajo pihala (2.), in tiste, ki so bliže krhkim sporočilom minevanja, pa strunska glasbila z možnostjo najrahlejših nians.
Iz Hajamovih rubajatov (v prevodu A. Gradnika) sem izbral za kontrast omenjenim vsebinam tudi bolj dramatične (1. in 3.), da so potemtakem 3 samospevi kot zaokrožena celota.”

Igor Štuhec:

“Zamisel, da se konstrukcija razgradi, se ji odškrne del celote in ji vcepi nove odzvočne inovacije, se več ali manj udejani v skladbi ‘-ction’. ‘-ction’, ki je zadnji del besede construction, je antiteza ‘ničišču’ – nečemu, kar v glasbi določa mejo med slišnim realnim in nadrealnim, disonantnim in skrajno zvočnim. Njena kozmična harmonska destrukcija je fragmentarna. Rezonantni odmev – krik zbranih sodelujočih v neskončno zvočno materijo je sporočilo kozmičnemu svetu, da je glasbena umetnost zaznamovana z večnim zvenenjem, z večnim človeškim hrepenenjem po valovanju slišnega in po večnem občutenju odtenkov življenjske bitnosti.”

Ivo Petrić:

“V letih 1962-82, ko sem sodeloval s kolegi v ansamblu ‘Slavko Osterc’, sem zanj napisal tudi vrsto skladb. Ta dela so bila napisana za različne kombinacije instrumentov in smo jih igrali na turnejah po Evropi in jih tudi snemali za različne radijske postaje. Leta 1970 sem napisal skladbo s preprostim naslovom Divertimento za Slavka Osterca, pri čemer nisem mislil na našega velikega vzornika in patrona ansambla, ampak je bil to poklon mojim kolegom, saj je skladba napisana za celotni ansambel: pihalni kvintet, godalni kvintet, tolkala, harfa in klavir – za vseh trinajst izvajalcev. Skladba ima vrsto kratkih stavkov, ki so namenjeni solističnemu nastopanju posameznih članov ansambla, uvaja pa jih Prolog, zaključuje pa Epilog – stavka, v katerih nastopa celoten ansambel. Po Prologu – ki je namenjen predvsem zvoku godal, sledi stavek s solističnim klarinetom, pa klavirski solo, skladba za rog in pred zaključnim Epilogom še stavek za tolkala s spremljavo ansambla. Krstna izvedba skladbe je bila 8. 11. 1970. na Jugoslovanski glasbeni tribuni v Opatiji, skupaj s še nekaj drugimi mojimi deli za ansambel pa je izšla tudi na plošči.”

Alojz Srebotnjak:

“Delo obsega 11 kratkih vokalno-instrumentalnih skladb na tekste pesnikov, pisateljev, modrecev in reporterjev. Zvočno podobo songov sem oblikoval s prozorno glasbeno govorico, zasnovano za 12-tonski vrsti.”

Lojze Lebič:

“Tangram pomeni starinsko vzhodnjaško modrost in igro, pri kateri je s sestavljanjem abstraktnih geometrijskih likov mogoče ustvarjati neskončno število naravnih in prepoznavnih podob. Preneseno v zvočni svet to pomeni sočasje zapletenih abstraktnih tonskih monogramov, ob enostavnih intervalih, trizvokih, vse do citatom podobnih melodij.

Iz 30-letne odmaknjenosti se kaže Tangram kot mejna skladba. Iz nje še govori estetika, ki je prežemala čas ‘Pro musica viva’, hkrati pa napoveduje glasbeno govorico, ki bo značilna za poznejša avtorjeva dela (Novembrske pesmi, Miti in apokrifi, Glasba za orkester Cantico I in II ter druga). Skladbo je prvi izvedel Komorni orkester RTV Ljubljana leta 1977 na glasbeni tribuni v Opetiji (dir. Uroš Lajovic), med ponovitvami pa leta 1988 tudi Jerusalem Symphony Orchestra (dir. Proinnsias O’Dinn) na koncertu EBU v Izraelu.”

Matjaž Barbo

… in poustvarjalcih

Komorni orkester solistov KOS DSS je bil ustanovljen leta 2004 na pobudo Marka Mihevca, skladatelja, profesorja in umetniškega vodje orkestra. Prvič se je orkester predstavil 30. aprila 2004 na Evropski noči slovenskih skladateljev, kjer je takoj premierno izvedel šest novitet slovenskih skladateljev. Orkester, ki lahko deluje tudi kot komorni ansambel, je bil ustanovljen z namenom, da se posveča predvsem prvim izvedbam novih komornih in manjših orkestralnih del slovenskih skladateljev. Orkester sestavljajo najvidnejši, doma in v svetu priznani slovenski glasbeni poustvarjalci, ki se stalno ukvarjajo s sodobno glasbo in so pogosto pobudniki nastanka novih glasbenih del.

Nocoj dela slovenskih skladateljev nekdanje skupine Pro musica viva predstavljajo:

Matej Zupan, flavta
Maja Kojc, oboa
Jože Kotar, klarinet/bas klarinet
Mitja Ritlop, bas klarinet
Damir Huljev, fagot

Andrej Žust, rog
Jure Gradišnik, trobenta
Mihael Šuler, pozavna

Urška Križnik, harfa
Luca Ferrini, klavir
Franci Krevh, tolkala

Majda Petrič, violina (k.m.)
Tomaž Lorenz, violina
Vera Belič, violina
Mojca Menoni, violina
Tina Krajnik, violina
Oksana Pečeny, violina
Franc Avsenek, viola
Matjaž Sekne, viola
Milan Hudnik, violončelo
Igor Mitrović, violončelo
Zoran Markovič, kontrabas

Anton NANUT, dirigent

Anton Nanut je dirigiranje študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kariero je začel kot stalni dirigent dubrovniškega mestnega orkestra, nadaljeval pa kot vodilni dirigent orkestra Slovenske filharmonije in profesor dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Simfonike je popeljal v Italijo, Avstrijo, Belgijo, Nemčijo, Poljsko, Sovjetsko zvezo in ZDA. V obdobju med 1981 in 1998 je bil šef dirigent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, s katerimi je posnel več kot 150 zgoščenk ter gostoval v znameniti dvorani Carnegie Hall v New Yorku, v Teatru Colon v Buenos Airesu, v Ciudad de Mexicu in številnih evropskih državah. Dirigiral je orkestrom, kot so Dresden Staatkappelle, Simfonični orkester radia Berlin, Filharmonični orkester Ciudad de Mexico in mnogim drugim. Za umetniške dosežke je prejel številne nagrade, med njimi tudi medaljo Carnegie Hall, medaljo Bedøicha Smetane ter medaljo milanskega koncertnega združenja. Bil je dolgoletni vodja Slovenskega okteta.

Barbara JERNEJČIČ, mezzosopran

Mezzosopranistka Barbara Jernejčič je končala študij zborovskega dirigiranja pri prof. Karlu-Ernstu Hoffmanu ter pridobila naziv magistra umetnosti in operno-dramskega upodabljanja na graški Univerzi za glasbo. Izpopolnjevala se je na mojstrskih tečajih pri M.Lipovšek, Ch.Ludwig, D.Fischer-Dieskau-u, M.Martinuju, R.Pirnayu ter za baročno petje pri B.Schlick in Ch.Roussetu. Bila je članica Flamskega opernega studia v belgijskem Gentu in štipendistka Steans Instituta for Young Artists v okviru Ravinia festivala v Chicagu. Gostovala je na odrih graškega Theatra in Palais, Flamske opere v Gentu in Antwerpnu, Ljubljanske opere in dunajske Komorne opere, ter v okviru Glasbene mladine Ljubljanske, Festivala Ljubljana, festivala Kogojevi dnevi, Poletja v stari Ljubljani, Slovenskih glasbenih dni, Koncertnega ateljeja DSS, Steirische Herbst, Bregenzer Festspiele, Styriarte, Internationale Woche für alte Musik Krieglach, Frühlingsfestival v Musikvereinu, Echi lontani, Festivala Retz….
Sodeluje s številnimi orkestri (Slovenska filharmonija, Simfoniki RTV, La petite bande, Armonico Tributo Austria, Capella Musicae, …) in dirigenti (Sigiswald Kuijken, Martin Haselböck…), ter komornimi ansambli s katerimi je posnela že nekaj zgoščenk, predvsem kot izvajalka novitet slovenskih in avstrijskih skladateljev. Lani pa je izšla njena prva samostojna zgoščenka s celotnim opusom Marija Kogoja ob spremljavi litvanske pianistke Gaive Bandzinaite.
Danilo BENEDIČIČ, dramski igralec

Danilo Benedičič, dramski igralec, dolgoletni član ljubljanske Drame (1957-97) in sodobnih eksperimentalnih gledališč, je na svoji bogati umetniški poti odigral okrog 200 vlog. Upodabljal je predvsem junaške, karakterne in komične like, pogosto v Shakespearovih in slovenskih delih. Nastopil je tudi v številnih filmih, televizijskih in radijskih igrah, svoj glas je posodil tudi mnogim pravljičnim likom za otroke. Danes je upokojen, a še vedno aktivno sodeluje pri projektih ljubljanske Drame, Mestnega gledališča Ljubljanskega in mnogih drugih.

Za svoje umetniško delovanje in dosežke je prejel številne nagrade, med njimi Severjevo nagrado (1974), Nagrado Prešernovega Sklada (1980), Župančičevo nagrado Mestne občine Ljubljana (1985, 97) in prestižni Borštnikov prstan (1989).

Kaj: Komorni koncert
Kdaj: sre, 22.6.05
ob 20.00
Kje: Stanovska dvorana, Ljubljanski grad
Vstopnina: 800, 500 SIT (študentje, upokojenci, člani kluba Festival Ljubljana, člani Društva slovenskih skladateljev