Mednarodni koncert – Ensemble Courage, Dresden, Nemčija
Georg Wettin, klarinet
Michael Winkler, tolkala
Matthias Lorenz, violončelo
Tobias Schwencke, klavir
PROGRAM
Ivo PETRIč†: Introduction and contacts between clarinet and percussion / za klarinet in tolkala
Tobias SCHWENCKE: „ … pod njim, čista trajnost … „ za tolkala
*prva izvedba v Sloveniji
Bernd Alois ZIMMERMANN: Intercomunicazione za violočelo in klavir
Uros ROJKO: JA za violončelo solo
Vito ŽURAJ: Clarinettissimo za klarinet solo
Michael HIRSCH: Le Carnet d’Esquisses za klarinet, tolkala, violončelo in klavir
*prva izvedba v Sloveniji
… o skladateljih in njihovih delih
Ivo Petrić (*1931, Ljubljana) je študiral kompozicijo, dirigiranje in oboo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kmalu se je pridružil novoustanovljenemu Simfoničnemu orkestru RTV Slovenija kot oboist in angleški hornist. Je med ustanovitelji skladateljske skupine “Pro Musica Viva”, ki je v šestdesetih letih prirejala koncerte avantgardne glasbe. Je tudi ustanovitelj komornega ansabla Slavko Osterc, s katerim je gostoval širom po Evropi in krsto izvedel preko 130 glasbenih del, napisanih prav za ta ansambel. Dolga leta je kot tajnik in glavni urednik Edicij DSS aktivno deloval v Društvu slovenskih skladateljev, do upokojitve pa je bil umetniški vodja Orkestra Slovenske filharmonije. Je dobitnik mnogih prestižnih nagrad in priznanj: za Simfonijo Goga je leta 1955 prejel študentsko Prešernovo nagrado, za vodenje ansambla in skladbo “Inlaid work” leta 1971 nagrado Prešernovega sklada, 1977 za svoj skladateljski opus Župančičevo nagrado mesta Ljubljana, leta 2001 pa mu je Društvo slovenskih skladateljev podelilo najvišjo strokovno priznanje za zaokrožen skladateljski opus, Kozinovo nagrado.
Introduction and Contacts between clarinet and percussion
Najprej so leta 1979 nastali Kontakti, ki jih je skladatelj poslal na tekmovanje ameriškega dua Uwharie in dobil prvo nagrado. Oba izvajalca Andrea Splittberger – klarinetistka in njen mož Robert Rosen na tolkalih, sta delo krstila v Združenih državah Amerike. Ko so se ob gostovanju Slovenske filharmonije v ZDA srečali v New Yorku, so se dogovorili, da skladatelj napiše še Introdukcijo, v kateri naj bi se oba solista uvodoma predstavila s krajšo kadenco … Tako je nastalo delo, ki v tehničnem in interpretacijskem smislu nudi obema solistoma veliko možnosti virtuoznega dokazovanja, posebno tolkala z mnogimi instrumenti imajo dokaj zahtevno vlogo. Skladba je napisana v aleatorični tehniki in predstavlja skladateljev pogled na glasbeni razvoj v tistih letih.
Tobias Schwencke (*1974) je najprej študiral klavir pri Bernhardu Wambachu (Essen/Duisburg), nato pri Uwe Brandtu in Stefanu Litwinu v Saarbrücknu, kjer je bil tudi študent kompozicije pri Theu Brandmüllerju. Na obeh področjih je prejel vrsto nagrad, med drugim sponzorsko nagrado mesta Saarbrücken, F. Lisztovo štipendijo Visoke šole v Weimarju in štipendijsko nagrado Darmstadtskih poletnih tečajev Nove glasbe. Prejel pa je tudi skladateljski naročili s strani Posarskega radia in EXPO 2000. kompozicijsko in pianistično sodelovanje s skladatelji, kot so Helmut Lachenmann, Wolfgang Rihm, Nikolaus A. Huber in Aribert Reimann, je trajno zaznamovalo njegovo delo. Trenutno je Tobias Schwencke v mojstrskem razredu Walterja Zimmermanna na Univerzi umetnosti v Berlinu; od začetka leta 2003 sodeluje kot pianist instrumentalnega sestava ensemble courage.
“… pod njim, čista trajnost …” (1997-99)
… ker prostor, ki ga, nežni, pokrivate, ne kopni;
ker čutite spodaj, pod njim, čisto trajnost.
Zato si obljubljate večnost skorajda od objema …
Naslovne štiri besede izhajajo iz druge pesnitve Devinskih elegij R.M. Rilkeja. S temi besedami pesnik izraža željo, da bi mogel raztegniti en sam trenutek v večnost, obdržati njegovo notranjo napetost, ki naj bi prežarčila vse prejšnje in prihodnje, tako da se čas ne bi samo ustavil, ampak ukinil. Ta in taka predstava nudi seveda bogate asociativne možnosti za glasbeno presaditev ne glede na vprašanja, mar se ne vrti vsa glasba okoli takih želja. Skladba se tej misli približa trikrat: najprej nepristransko – stvarno, nato agresivno – impulzivno, in končno resignirano in v gestiki odtujeno zavoljo pretežnega igranja s konicami prstov. Ob takšnem izvajanju na ksilofon in temple blocks se pojavi tudi pantomimski vidik, saj je akcija vedno močnejša od zvoka, ker prstne blazinice le stežka spravijo trdi les v nihanje, kar zopet temeljito simbolizira iluzijo izhodiščne misli.
Bernd Alois Zimmermann se je rodil leta 1918 v Bliesheimu pri Kölnu. Od 1937 dalje je pri Heinrichu Lemacherju in Philippu Jarnachu na Visoki glasbeni šoli v Kölnu študiral glasbeno vzgojo, muzikologijo in kompozicijo. Od leta 1957 je predaval kompozicijo in vodil seminar za filmsko in radijsko glasbo na kölnski Visoki glasbeni šoli. Bil je štipendist Ville Massimo v Rimu, leta 1960 je prejel Veliko nagrado za umetnost Severnega Porenja – Vestfalije, 1965 postal član Berlinske akademije umetnosti in 1966 dobil Nagrado za umetnost mesta Kölna.
Umrl je leta 1970 v Gross-Königsdorfu pri Kölnu.
Komunikacijska situacija, ki se zavestno izpostavlja konfliktom, zaznamuje tudi skladbo Intercomunicazione, ki jo je Zimmermann razumel kot nadaljevanje sedem let popreje nastalega Klavirskega tria. Iz dialoga med obema “nezdružljivima” instrumentoma raste glasbena resničnost, ki bi najraje zapisala pozabljenju vsakršno možnost občutka za čas in redukcionizem katere ponuja odločno več kot samo samo priložnost udobne kontemplacije. Intercomunicazione pa ni samo razmišljanje o nezdružljivosti obeh instrumentov ampak tudi obsežna študija o “raztezanju časa”, tehnike, pri kateri skladatelj časovne odnose izpeljuje iz intervalov (glede na njihovo mesto v alikvotnem zaporedju). Zaradi ekstremnega trajanja posameznih odsekov je nujna izjemno občutljiva komunikacija med obema izvajalcema.
Uroš Rojko se je rodil v Ljubljani leta 1954. Študiral je kompozicijo (pri Urošu Kreku) in klarinet, v letih 1983-86 pa je bil študent kompozicije pri Klausu Huberju v Freiburgu, med leti 1986-89 pa pri Györgyu Ligetiju v Hamburgu. Prejel je vrsto mednarodnih nagrad, tako med drugim sponzorsko nagrado mesta Stuttgart 1984, nagrado Gaudeamus v Amsterdamu 1986 ter delovni štipendiji sklada Heinricha Strobla Jugozahodnega radia Baden-Baden za leti 1990 in 2000. Razen tega je Rojko prejel tudi skladateljska naročila za Glasbene dneve v Donaueschingenu 1988, za Berlinski bienale 1997 in za Francoski radio. Njegove skladbe so izvajali na Poletnih tečajih Nove glasbe v Darmstadtu, na Dnevih Nove glasbe v Stuttgartu, na Zagrebškem bienalu ter redno na Svetovnih glasbenih dnevih Mednarodnega združenja za sodobno glasbo. Od 1983 do 2002 je živel v Freiburgu in Ljubljani, od septembra 2002 pa v mestu Karlsruhe in Ljubljani, kjer je od leta 1995 profesor za kompozicijo na Akademiji za glasbo.
JA za violončelo solo
V osemdesetih letih, še v času študija v Freiburgu, se je v kompozicijskih razredih Klausa Huberja in Briana Ferneyhougha na široko in obenem kritično razpravljalo o pojmu “postmoderne”. Če je “vse” dovoljeno in če je po mili volji možno uporabiti arhetipe preteklosti, ne da bi bilo pri tem treba utemeljiti zgodovinskokritično zavest, obstaja nevarnost, da se umetnost prisilno podvrže tržnim zakonitostim in izgubi samo sebe. Skladba JA za violončelo solo, ki izhaja iz teh časov, bi lahko bila naslovljena tudi z “Ne”, in sicer v smislu “Ne, hvala, ne z menoj”. In vendar JA pomeni “da, jaz bom pa naredil nekaj popolnoma radikalnega” kot znamenje, da osebno odklanjam te in take tendence. Tako je nastala skladba za violončelo in dva loka, ki zaposlujeta obe roki. Seveda pa skladba ni dosledno brezkompromisna: nenavadna tehnika ni vseskozi uporabljena, ampak pretežno v prvem v prvem delu kompozicije. “Scordatura” (to je “razglašenost” oziroma preuglasitev strun) odpravlja probleme “nespecifičnega” zvoka praznih strun. V prvotni različici, ki je nastala na pobudo slovenskega čelista Tomaža Severja, so obstajale možnosti zvočnih razširitev s pomočjo izvajalčevega glasu. Vendar se je izkazalo, da je tako izvajanje preveč specializirano, da bi se ga posplošilo. Samo Severjev glas je bil zmožen doseči pravilno resonanco (to je sozvenenje) resonančnega trupa. Morda bi enkrat kazalo izvesti obe verziji eno za drugo?!
Slovenski skladatelj Vito Žuraj (*1979, Maribor) se je po končanem kompozicijskem študiju v Ljubljani in Dresdnu izpopolnjeval v mojstrskem razredu Wolfganga Rihma na Državni glasbeni šoli v Karlsruheju. Udeležil se je vrste različnih mojstrskih tečajev, ki so jih med drugim vodili Brian Ferneyhough, Chaya Czernowin, Wolfgang Mitterer, Toshio Hokosawa in Michael Jarrell. Njegov glasbeni opus zajema področje komorne, vokalne pa tudi elektroakustične in simfonične glasbe, ki so jo izvajali vodilni slovenski orkestri. Doslej je izdal že dve portretni zgoščenki s svojo glasbo. Za izjemne dosežke na področju skladanja je leta 2001 prejel Prešernovi nagradi Akademije za glasbo in Univerze v Ljubljani. Njegove skladbe so izvajali na domačih in mednarodnih festivalih in festivalih sodobne glasbe, tako med drugim na festivalu Ticino Musica 2003, na Svetovnih glasbenih dnevih mednarodnega združenja za sodobno glasbo 2003 in 2004 ter v okviru Mednarodnih poletnih tečajev na Novo glasbo – Darmstadt 2004.
Clarinetissimo je prva skladba, ki jo je Vito Žuraj napisal za časa svojega študija v Nemčiji. Kompozicija raziskuje meje tehničnih in izraznih možnosti klarineta. Clarinetissimo so med drugim izvajali tudi na Svetovnih glasbenih dnevih v Sloveniji leta 2003.
Michael Hirsch (1958 München) od leta 1981 v Berlinu. Od leta 1976 kontinuirano komponira, ob občasnih presledkih kot režiser in igralec: Hirsch je namreč član “Freyerjevega ansambla” in je bil med drugim asistent režije pri Achimu Freyerju v Dvornem gledališču na Dunaju. Kot član različnih ansamblov za Novo glasbo je imel vrsto koncertov in radijskih snemanj. Sodeloval je tudi z Dieterjem Schneblom, Josefom Antonom Riedlom in Helmutom Lachenmannom. Poleg instrumentalne glasbe Hirschov skladateljski opus zajema različne mejne hibridne oblike z elementi radijskih iger, glasbenega teatra in opere. Njegove skladbe so izvajali na raznih mednarodnih festivalih, kot na primer: Glasbeni dnevi v Donaueschingenu, Wittenski dnevi nove komorne glasbe, “Musica viva” (München), “Berlin v Moskvi”, Dresdenski dnevi sodobne glasbe, Berlinske slavnostne igre, Berlinski glasbeni bienale. Hirsch je leta 2001 prejel nagrado Elisabeth Schneider za kompozicijo in je nosilec kompozicijske štipendije mesta München ter berlinske Busonijeve nagrade za leto 2005.
Naslov Le carnet d’esquisse ima anekdotično in strukturalno ozadje. Do njega je prišlo, potem ko sem pri iskanju neke beležnice z mojimi konceptualnimi mislimi in osnutki za načrtovano delo naletel na notes, ki sem si ga bil kupil pred nekaj leti: na njegovem ovitku so bile natisnjene besede “Le carnet d’esquisse”. Zame je bilo to zanimivo zategadelj, ker sem si bil strukturo skladbe v resnici zamišljal kot nekakšno skicirko – beležnico. Slučaj mi je torej že v predhodni fazi komponiranja olajšal večkrat naporno iskanje naslova. Za časovni potek skladbe namreč ni nobene sinhronizirajoče partiture, ampak samo zbirka skic – kratkih solov in duov – za vsakega instrumentalista. Vendar pa te skice ne tečejo izolirano ena poleg druge, saj je na voljo sistem povezovalnih točk, ob katerih glasbeniki z medsebojnim dajanjem vstopov urejujejo odvijanje kompozicije. Na začetku vsake skice je vedno navedeno, od katerega izvajalca je pričakovati, da bo prišel znak za vstop. Znotraj skic pa so tudi označena mesta, ko mora izvajalec drugemu izvajalcu dati znak za vstop. Vsak instrument ima na voljo še en list, ki nosi naslov “tabula rasa” in ki vsebuje le kratka verbalna navodila. “Tabula rasa” označuje kar najmanjšo mero glasbene aktivnosti, v katero se izvajalec umakne takrat, ko ni zaposlen z igranjem svojih skic. Na določen način predstavlja fazo glasbenega mirovanja posameznega instrumentalista, obenem pa je njegova glasbena funkcija v okviru celotne skladbe v tem, da raznovrstne skice poveže z nekakšno skupno “klimo”.
… O izvajalcih
Pod imenom ensemble courage so se leta 1997 združili mladi instrumentalisti, in sicer zato, da bi ustanovili inovativen in obenem samoupraven ansambel za sodobno glasbo s sedežem v Dresdnu. Ensemble courage redno sodeluje z Evropskim umetnostnim centrom Hellerau v Dresdnu in nastopa na mnogih pomembnih festivalih sodobne glasbe, kot so Mednarodni poletni tečaji za Novo glasbo (Darmstadt), Festival ILKKHOM XX v Taškentu (Uzbekistan), Jesenski festival Matrix (Leipzig), Magnus-Haus koncerti Siemensovega umetniškega programa (Berlin) ali Pomladni dnevi sodobne glasbe (Weimar). V Dresdnu je ansambel priredil številne koncerte v okviru serije “GLOBAL EAR” kulturnega sklada Dresden Dresdenske banke. Koncerte ansambla so prenašale nadregionalne radijske postaje; 2002 je izšla prva zgoščenka z oznako en avant. Leta 2001 je ensemble courage prejel sponzorsko nagrado glasbenega sklada Ernst von Siemens, leta 2004 pa prav tako nagrado mesta Dresden. Težišče ansamblovega repertoarja leži na delih mednarodno obetajočih mladih skladateljev; poleg dramaturško in tematsko premišljenih programov s komorno in ansambelsko glasbo v ospredje vse bolj stopajo tudi projekti s scenskimi elementi in elektroniko. Doslej je ansambel krstil skladbe, ki so jih napisali Helena Tulve, Chaya Czernowin, Sidney Corbett, Jamilia Jazylbekova in mnogi drugi izstopajoči komponisti. Umetniški vodja ansambla je skladatelj Benjamin Schweitzer, medtem ko od leta 2000 dalje ensemble courage dirigira Titus Engel.
Kaj: Komorni koncert
Kdaj: sob, 11.6.05
ob 19.30
Kje: Mala dvorana Slovenske filharmonije
Vstopnina: Vstop prost – vljudno vabljeni!