v sodelovanju z Veleposlaništvom Kraljevine Nizozemske
Eleonore PAMEIJER, flavta
Marcel WORMS, klavir
Spored
1. Bob Zimmerman (Nizozemska/The Netherlands)
Europe – The Drama (2003)
2. Črt Sojar Voglar (Slovenija/Slovenia) Jeux (2001)
3. Alon Nechushtan (Izrael/Israel)
Light our sorrow (2003)
4. Brina Zupančič (Slovenija/Slovenia) Respirationes (2002)
*******
5. Dušan Bavdek (Slovenija/ Slovenia)
Mirror in the mirror (2005)
6. Sinta Wullur (Indonezija-Nizozemska/Indonesia
The Netherlands)-Suwali (2005)
7. Vito Žuraj (Slovenija/Slovenia)
Tango (2000)
8. Gilberto Mendes (Brazilija/Brazil) Urubuqueçaba (2003)
9. Ronald Snijders (Surinam/Surinam) Capriccio Caribenyo (2004)
Nova dela šestih kontinentov
Živimo v času izginjajočih meja, kjer večja mobilnost in internet kot blagoslov zmanjšujeta razdalje sveta in omogočata lažjo komunikacijo. Tovrstni blagoslovi pa pomenijo tudi nevarnost zmanjševanja raznolikosti in izgubo naše kulturne identitete. Medtem ko velika nakupovalna središča rastejo kot gobe po dežju in ima že skoraj vsaka vas svoj MacDonalds, pa redki jeziki in dialekti izginjajo; večina ljudi raje posluša komercialno glasbo za široke množice, kot da bi prisluhnila glasbi svoje etnične kulture. Bomo še ohranili posluh za intimnost posameznih kultur v tej epohi globalizacije?
Eleonore Pameijer in Marcel Worms sta s projektom “Šest Kontinentov” začela leta 2002. Namen projekta je z naročanjem in izvedbo novih del, izdajo publikacij in prirejanjem okroglih miz, predstaviti to antitezo iz širše perspektive. Skladatelje vseh šestih kontinentov sta prosila, naj napišejo dela za flavto in klavir, v katera naj vključijo tiste elemente, ki se jim zde najznačilnejši za njihovo kulturo.
———————————————————
Nizozemski skladatelj in aranžer Bob Zimmerman (*1948) je avtor glasbe številnih gledaliških, filmskih in televizijskih del. “Skladba Europe – The Drama podobno kot mit o Zevsu, ki je pod krinko belega bika ugrabil in posilil Evropo, govori o podrejanju intuicije razumu, kar je po mojem mnenju, na žalost, karakteristika evropske miselnosti ne le v glasbi, pač pa na sploh”.
Črt Sojar Voglar (*1976) se je z glasbo pričel ukvarjati pri dveh letih starosti, ko je postal najmlajši član Otroškega pevskega zbora RTV Ljubljana. Glasbena pot ga je vodila najprej na nižjo glasbeno šolo in potem na Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani, kjer je leta 1996 diplomiral na oddelku za glasbeno teorijo. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je študiral kompozicijo in glasbeno teorijo v razredu profesorja Marka Mihevca in na svoj 24. rojstni dan, 27. septembra 2000 z odliko diplomiral. Izpopolnjeval se je na glasbenih tečajih iz kompozicije pri Urošu Rojku, Marku Ruždjaku, Francisu Burtu ter iz jazzovske glasbe pri Amadeu Tommasiju. Najprej je poučeval na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, v letih 2001-2004 je deloval kot asistent-stažist za glasbenoteoretične predmete na Akademiji za glasbo v Ljubljani, decembra 2004 pa magistriral iz glasbene teorije. Decembra 2002 je postal tajnik Društva slovenskih skladateljev. Je tudi umetniški oblikovalec mednarodnih koncertov Društva slovenskih skladateljev in Glasbenih popoldnevov z Antonom Lajovcem na Vačah pri Litiji.
“Leta 1998 sem začel s ciklom skladb s preprostim naslovom “Jeux” za različne inštrumente s klavirjem, ki bi izvajalcem nudile vse možnosti njihovega prikazovanja tehničnih in muzikalnih sposobnosti ter jim bile v trajni užitek. Skladba za flavto in klavir, napisana leta 2001, je druga iz tega cikla. Od poslušalcev pa ne pričakujem ničesar drugega, kot da se prepustijo glasbi in morda ugotovijo, da je sodobna glasba lahko prav tako privlačna, kot glasba preteklih obdobij”.
Alon Nechushtan (*1974) se je rodil v Izraelu, kjer je začel svojo glasbeno pot. Študij je nadaljeval in končal v Združenih državah Amerike; njegov opus obsega orkestralna, komorna in elektronska dela, pa tudi glasbo za Big Band orkester. Je avtor glasbe več 20 filmov, gledaliških predstav in modernega plesa, njegova dela pa so bila izvedena v več kot 30 državah sveta, med drugim na Japonskem, v Južni Afriki, Združenih državah Amerike in Izraelu.
“Light Our Sorrow je navdihnila znana Hebrejska molitev. Skladba raziskuje povezavo med tradicionalno in sodobno glasbo ter modernim svetom skozi zvoke, prehode in strukture različnih pokrajin in kontinentov. Naslov skladbe izvira iz spektra različnih razpoloženj, ki temo obarvajo in okarakterizirajo njeno bistvo z nizom mikro-variacij: Molitev vetra, Ples puščavskega sonca, Na jasi, Po snežnih poteh, Beg iz brezna, Zvezdne votline, Jadranje v sončni zahod, Molitev vetra”.
Brina Zupančič (*1953), skladateljica orkestralnih, komornih in vokalnih del je leta 1976 diplomirala iz klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Dubravki Tomšič Srebotnjak. Leta 1998 se je odločila za študij kompozicije najprej v razredu prof. Uroša Rojka, nato v razredu prof. Marka Mihevca, pri katerem je leta 2003 diplomirala. Poučuje klavir ter glasbeno teoretične predmete na Srednji glasbeni šoli v Celju. Njena orkestralna dela so uspešno izvajali Simfonični orkester RTV Slovenija, Pihalni orkester slovenske policije, Pihalni kvintet Slowind, komorni orkester Gaudeamus ter drugi priznani ansambli in solisti tako doma, kot tudi v tujini.
“Naslov Respirationes pomeni “vdihi” in nima kakšnega prav posebnega pomena. Besedo za naslov sem izbrala takoj, ko sem se lotila komponiranja: na dihu leži flavtin ton – to je en pomen, drug pomen pa bi bil: “dih, vdih”, kot osnova vsega človeškega: liričnih občutij, čutenja (tudi začudenja), takrat je dih pač miren – in tistih razburljivejših (začudenja, navdušenja), ki se še stopnjujejo in je dih pospešen, vmes pa so seveda tudi deli skladbe, ki pripovedujejo zgodbo v tekočem toku in tudi ritmični, plesni deli, kjer je dih kratek in hiter. Skladba mi je bila v užitek in izziv. Upam, izvajalec, da bo tudi tebi v užitek. V izziv ti bo brez dvoma”.
Dušan Bavdek (*1971) je leta 1994 diplomiral iz kompozicije pri prof. Alojzu Srebotnjaku na Akademiji za glasbo v Ljubljani, leta 2000 pa je na isti ustanovi zaključil še podiplomski študij kompozicije pri profesorjih Marijanu Gabrijelčiču in Danijelu Danetu Škerlu. Izpopolnjeval se je pri profesorjih Janosu Vajdi, Helmutu Lachenmannu in Amedeu Tomassiju.
Za skladbo “Knjiga slik” za glas in godala je v Parizu leta 1994 prejel visoko nagrado UNESCO-ve “Tribune internationale des compositeurs”. Njegova dela so bila izvajana v abonmajih Orkestra Slovenske filharmonije, na mednarodnih festivalih in drugih koncertih doma in v tujini. Od leta 1994 poučuje harmonijo, kontrapunkt in solfeggio na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani; njegovi dijaki na državnih in mednarodnih tekmovanjih dosegajo izjemne rezultate. Leta 2002 je napredoval na mesto univerzitetnega profesorja za harmonijo in solfeggio na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je danes redno zaposlen. Leta 1999 je bil imenovan za generalnega sekretarja mednarodnega festivala ISCM – Svetovnih glasbenih dnevov Slovenija 2003.
“V skladbi Ogledalo v ogledalu se pojavlja veliko zrcaljenj vseh vrst. Preproste imitacije, rakovi postopi in inverzije ob gradnji “zvočnih vzponov” na začetku in tiste bolj kompleksne ob kulminaciji (skrajševanje fraze, katere drugi del je retrogradna inverzija prvega, in ki nastopi kot imitacija v flavti in desni roki klavirja) so le del vseh. Skladateljeva želja je seveda, da bi “Ogledalo” našlo živa in prijetna zrcaljenja tudi v ušesu poslušalca. Skladba je posvečena Eleonori Pameijer in Marcelu Wormsu”.
V Indoneziji rojena Sinta Wullur (*1958) je z osemnajstimi leti prišla na Nizozemsko kot študentka klavirja in kompozicije. Kot ustanoviteljica in umetniška vodja orkestralnega sestava gamelan je z namenom vzpostaviti boljšo povezavo med glasbo Vzhoda in Zahoda, sestavila kromatično strukturiran gamelan.
Skladbo Suwali inspirirajo glasbeni viri Sunde, srednje Jave in Balija. V prvem stavku lahko pri flavti slišimo okrasne zvoke sundskega sulinga (preprosta piščal iz bambusa, op.av.), pri klavirju pa zvoke kecapija, citram podobnega inštrumenta. Drugi stavek prinaša zvoke tropskih ptic, medtem ko v tretjem stavku glasba predstavi pretresljive zvoke gamelanskih lestvic.
Mladi slovenski skladatelj Vito Žuraj (*1979) se po diplomah v Ljubljani (prof. Marko Mihevc) in Dresdnu (prof. Lothar Voigtländer) izobražuje v mojstrskem razredu prof. dr. Wolfganga Rihma na Staatliche Hochschule für Musik Karlsruhe. Na različnih poletnih šolah se je izpopolnjeval med drugim pri skladateljih Brianu Ferneyhoughu, Chayi Czernowin, Wolgangu Mittererju, Toshiu Hosokawi, Michaelu Jarrellu in Johannesu Schöllhornu. Področje njegovega glasbenega ustvarjanja sega tako na področje solistične, komorne in vokalne kot tudi elektronske in simfonične glasbe (izvedbe z vodilnimi slovenskimi simfonični orkestri).
Tango je bil napisan februarja 2000, med snovanjem obširnejših komornih del. Tokrat se je Žuraja dotaknila malce drugačna muza kot sicer, prevzel ga je namreč divji temperament glasbe Latinske Amerike – slovenski Hommage Argentini, kot je napisal kritik za koncert v Luzernu pred leti. Skladba tako flavtistu kot pianistu ponuja obilico tehničnih in muzikalnih izzivov in hkrati predstavlja najbolj izvajano Žurajevo delo.
Gilberto Mendes (*1922) je rojen leta 1922 v kraju Santos, Brazilija. Svojo glasbeno pot je pričel z osemnajstimi leti na Glasbenem konzervatoriju v Santosu. Čeprav je bil kot skladatelj samouk, je sodeloval z brazilskima skladateljema Claudiom Santorom and Olivierjem Tonijem ter se udeleževal Darmstadtskih poletnih tečajev (leta 1962 in 1968), kjer je študiral kompozicijo pri profesorjih Henriju Pousseurju, Pierru Boulezu in Karlheinzu Stockhausnu. V Braziliji velja za enega izmed pionirjev na področju aleatorične in mikrotonalne glasbe, stvarne glasbe, uporabljajoč novo glasbeno notacijo, vizualne, odrske in druge medije. Je programski in umetniški direktor “Festival Musica Nova de Santos”, ki ga je ustanovil leta 1962. Potem, ko je mnoga leta eksperimentiral v tako številnih modernističnih stilih, danes rajši piše bolj lirične skladbe.
Urubuqueçaba je majhen otok nasproti Santoške plaže, kjer je Mendes preživel mnoge prijetne trenutke svoje mladosti. Ob večerih Urube, črne brazilske ptice, prilete na otok iz atlantskega gozda Mata Atlantica in tam prenočijo.
Ronald Snijders (*1951) se je rodil in zaključil šolanje v Surinamu, vendar že mnogo let živi na Nizozemskem. Kot flavtist izvaja karibsko in surinamsko jazz glasbo in ima svojo glasbeno skupino, s katero je posnel nekaj zgoščenk; je tudi muzikolog in avtor večjega števila knjig in člankov.
V skladbi Capriccio Caribenyo imata flavta in klavir vlogo manjšega orkestra. V glasbi je skladatelj na povsem nov in nepričakovan način uporabil kreolske in surinamske melodije in ritme.
Eleonore PAMEIJER je študirala flavto na amsterdamskem Konzervatoriju pri prof. Koosu Verheulu, kjer je diplomirala z odliko. Študij je nadaljevala pri pof. Sue Ann Kahn na Bennington College (Vermont, ZDA), dodatno pa se je izobraževala pri prof. Juliusu Bakerju, Samuelu Baronu in legendarnem francoskem flavtistu Marcelu Moyseu. Po vrnitvi v Evropo je študirala pri prof. Severinu Gazzeloniju na Academia Chigiana v Italiji. Udeležila se je specialističnih tečajev baročne glasbe pri Jos van Immerseelu, Bartu Kuykenu and Tonu Koopmanu.
S svojim prvim recitalom je debitirala v “Amsterdam Concertgebouw” in osvojila prvo mesto na tekmovanju Frank Martin. Kot solistka se je predstavila na nizozemski nacionalni televiziji, v oddaji “Mladi solisti leta”; leta 1990 je postala prva flavtistka enega izmed vodilnih ansamblov sodobne glasbe v Evropi, ASKO/Schönberg-ensemble.
Kot solistka je nastopila z mnogimi orkestri in ansambli ter s priznanimi dirigenti kot so David Porcelijn, Arthuro Tamayo, Richard Dufallo, Ton Koopman, Oliver Knussen, Hans Zender, Ingo Metzmacher, Peter Eötvös, Philippe Entremont, Kenneth Montgomery in Alexander Vedernikov; nastopila pa je tudi na številnih nizozemskih festivalih ter v skoraj vseh evropskih državah, v Kanadi in ZDA.
Je pobudnica leta 1996 ustanovljene fundacije “Leo Smit Foundation”, ki promovira glasbo “pozabljenih skladateljev, žrtev nacizma”. Leta 1995 je prejela nagrado “Straesser-Verster prize”, posnela je mnogo skladb in večje število zgoščenk.
Več o Eleonori Pameijer na www.eleonorepameijer.com.
Marcel WORMS (*1951) je študiral na Konzervatoriju Sweelinck v Amsterdamu. Po diplomi leta 1987 se je specializiral za klavirsko glasbo 20. stoletja. V centru sodobne glasbe “Ijsbreker” v Amsterdamu je premierno izvedel zgodnja klavirska dela Arnolda Schoenberga; izvedel je celotni klavirski opus Leosa Janácka. Leta 1992 je nizozemski radio predvajal njegov Jazz v klavirski glasbi 20. stoletja, ki je naknadno izšel tudi na zgoščenki; odmevnost programa je bila tolikšna, da ga je Marcel izvajal v mnogih evropskih državah, v severni Ameriki, Rusiji, Južni Afriki in Indoneziji, predstavil pa ga je tudi v New Yorku in Washingtonu, Združene države Amerike.
Leta 1994 je Marcel Worms predstavil nov spored z naslovom “Mondrian in glasba njegovega časa”, s katero se je poklonil obletnici Mondrianove smrti pred 50. leti. Spored je izvajal v mnogih evropskih državah in v Združenih državah Amerike, v gledališču Hermitage v St. Petersburgu in v Puškinovem muzeju v Moskvi; izvajani spored je izšel na zgoščenki Emergo Classics.
S sporedom “Blues za klavir” je pričel v letu 1997; za ta projekt je bilo napisanih čez 140 novih del, vključno s skladbami iz 35 držav sveta. Spored je izvajal v Moskvi, Beijingu in Šanghaju, na festivalu North Sea Jazz v Hagu, festivalu Flandria, na Varšavski jeseni ter na Jazz festivalu Evropske unije v Mexico Cityu.
V sezoni 1998-1999 je Marcel Worms začel raziskovati življenji Vincenta van Gogha in Pabla Picassa ter njun odnos do glasbe; oba projekta sta se zaključila s snemanjem zgoščenk. V letu 2002 se je osredotočil na klavirsko glasbo španskega skladatelja Federica Mompouja. Tangogram, ki je bil izveden na Kitajskem in v Argentini je posnet na zgoščenki “Tangi za klavir”. Je reden gost nizozemskih radijskih in televizijskih postaj.
Več o Marcelu Wormsu na www.marcelworms.com.
Kaj: Komorni koncert
Kdaj: sob, 22.10.05
ob 19.30
Kje: Mala dvorana Slovenske filharmonije
Vstopnina: Vstop prost – vljudno vabljeni!