TRILATERALNI KONCERT

Koncert ob 60-letnici društev finskih, poljskih in slovenskih skladateljev

KOMORNI ORKESTER SOLISTOV DRUŠTVA SLOVENSKIH SKLADATELJEV KOS DSS

Solist: Jože KOTAR, klarinet

Dirigent: David de VILLIERS

PROGRAM

1. Jerzy KORNOWICZ:
Figury w oplocie / Interwoven figures

2. Črt SOJAR VOGLAR:
Ekshibicijski concertino? / Exhibition concertino?
Solist: Jože KOTAR, klarinet

3. Eugeniusz KNAPIK:
Corale, interludio e aria / Corale, Interludio e Aria

* * * * *

4. Sampo HAAPAMÄKI:
Signature / Signature

5. Riikka TALVITIE:
Kivi, sakset, paperi / Rock, scissors, paper

6. Peter ŠAVLI:
Devant une neige / Devant une neige

BESEDA O DRUŠTVIH

Društvo finskih skladateljev je bilo ustanovljeno leta 1945 na pobudo Erika Bergmana in Kalerva Tuukkanena. Prvi predsednik društva je bil Selim Palmgren, med člani upravnega odbora pa so bili še Eric Ringborn, Martti Turunen in Kalervo Tuukkanen. Na ustanovnem sestanku se društvo ni omejilo zgolj na obravnavanje tem, ki so zadevale novoustanovljeno organizacijo, pač pa je že od vsega začetka posebno pozornost namenilo socialnim vidikom življenja skladateljev. Organizacijska shema Društva finskih skladateljev je sestavljena iz upravnega odbora in zaposlenih strokovnih sodelavcev. Upravni odbor se vsako leto izvoli na redni skupščini, zadnje ime na prestižni listi predsednikov od leta 1992 je Mikko Heiniö, Maarit Anderzen je na mestu tajnika od leta 1983, mesto izvršnega direktorja pa od leta 1992 zaseda Tapio Tuomela.

Med številnimi dejavnostmi Društva finskih skladateljev so med drugim skrb za promocijo izvedb del, snemanja in izdajanje notnih publikacij finske glasbe, organizacija tečajev za skladatelje in podobno. Med najpomembnejšimi dejavnostmi Društva finskih skladateljev pa je sodelovanje z različnimi organizacijami, katerih glavna skrb so interesi skladateljev. Društvo v osnovi razvija ideje in postavlja cilje, ki jih poskuša uresničiti tudi s pomočjo organizacij kot so Agencija za avtorske pravice Teosto, Fundacija za promocijo finske glasbe Luses, organizacija, ki skrbi za zaščito notnih materialov Kopiosto, Finski glasbenoinformacijski center FIMIC, finska radiotelevizija, ministrstvo za šolstvo, forum ustvarjalcev ter različni festivali kot sta Helsinški bienale ter Tampere bienale.

Društvo poljskih skladateljev je bilo ustanovljeno med Državno konvencijo skladateljev leta 1945 v Krakovu, kot naslednik Zveze poljskih skladateljev, organizacije, ustanovljene med obema svetovnima vojnama leta 1925. Prvi predsednik društva je bil Piotr Perkowski, člani odbora pa so bili še Roman Palester, Stanis³aw Wiechowicz in Witold Lutos³awski. Do leta 1948 je društvo v svoje vrste sprejemalo samo skladatelje, kasneje pa so na 4. skupščini članov društva ustanovili sekcijo muzikologov. Danes lahko član društva postane vsak skladatelj in muzikolog, povezan s poljsko glasbeno kulturo. Društvo podeljuje štiri kategorije članstva: častno članstvo, redno članstvo, pridruženo ter podporno članstvo.

Glavni cilj Društva poljskih skladateljev je podpirati in razvijati glasbeno kulturo; za to si prizadevajo z organizacijo koncertov, festivalov, konferenc, tečajev, razstav in tekmovanj, pa tudi z založniško dejavnostjo. Društvo je zgradilo knjižnico (Knjižnica Društva poljskih skladateljev in zvočni arhiv – Poljski glasbenodokumentacijski center za sodobno glasbo – arhiv festivala Varšavska jesen), katere glasbena zbirka in informacije o glasbeni kulturi, predvsem o poljski sodobni glasbi, so na voljo širši javnosti. Društvo aktivno podpira kreativno delovanje in raziskovanje svojih članov, ščiti avtorske pravice, izmenjuje informacije in sodeluje z drugimi mednarodnimi organizacijami. Med osrednjimi nalogami Upravnega odbora Društva je organizacija vsakoletnega mednarodnega festivala sodobne glasbe Varšavska jesen, ki sta jo leta 1956 prvič organizirala Tadeusz Baird in Kazimierz Serocki. Od leta 1988 društvo prireja tudi serijo koncertov znanih pod imenom “Portreti skladateljev”.

Društvo slovenskih skladateljev (DSS) je prostovoljno strokovno združenje skladateljev in muzikologov, ki je bilo ustanovljeno 22. decembra 1945. Njegove glavne naloge so skrb za ustvarjanje nove slovenske glasbe, izdajanje notnih edicij in nosilcev zvoka, organizacijo koncertov sodobne slovenske glasbe, sodelovanje s sorodnimi ustanovami po svetu, pravno zaščito, zastopanje in promocijo slovenskih skladateljev in skladateljic ter zastopanje tujih glasbenih založb.
Nastanek DSS je našim glasbenim ustvarjalcem odprl veliko novih možnosti. Prvotno je društvo skrbelo le za izvajanje slovenske glasbe, že leta 1954 pa je razširilo svoje delovanje s tiskanjem oz. zalaganjem del svojih članov (Edicije DSS), v 90. letih 20. stoletja pa tudi z ohranjanjem sodobne slovenske glasbe na nosilcih zvoka. Do začetka leta 2005 je izdalo oz. založilo približno 1800 glasbenih del in 46 avtorskih zgoščenk v zbirki Ars SlovenicA. Mednarodna dejavnost poteka predvsem na področju izmenjave informacij in udeležbe članov društva na mednarodnih festivalih, simpozijih, konferencah in glasbenih sejmih po Evropi in v svetu.
Društvo slovenskih skladateljev je v minulem obdobju zelo razširilo in poglobilo svojo dejavnost. K temu ga zavezuje 60-letnica obstoja DSS, ki jo želi obeležiti z velikim spoštovanjem do ustanoviteljev društva in do minulega dela vseh članov in dosedanjih upravnih odborov. Zato se člani DSS zavezujemo k aktivnejši vlogi svojega društva v slovenskem kulturno-političnem prostoru, pa tudi v veliki skupnosti narodov, kjer je naša glasba bila in bo pomemben ambasador slovenske samobitnosti in ustvarjalnosti.

O SKLADATELJIH IN NJIHOVIH DELIH

Riikka Talvitie (1970) je študirala oboo in kompozicijo na Akademiji Sibelius, na konzervatoriju Conservatoire national superieur de musique et de danse de Paris v Franciji ter Ircamu pri profesorjih Olli Kortekangas, Tapio Nevanlinna, Paavo Heininen, Gerald Grisey; izpopolnjevala se je pri Magnusu Lindbergu, Jouni Kaipainen, Andersu Hillborgu, Esi-Pekki Salonen in Mark-Anthonyu Turnagu.
Sodelovala je na festivalih Ung Nordisk Musik v Kopenhagnu, Reykaviku, Oslu in Gothenburgu, leta 2000 je na tekmovanju Kuopio prejela tretjo nagrado. Je aktivna članica društva “Ears Open!”, članica komornega orkestra Uusinta in Društva finskih skladateljev.

“Kamen, škarje, papir” je igra, podobna vsem, v katerih kamen premaga škarje, škarje premagajo papir in končno, papir premaga kamen. V igri so vsi elementi enaki; vsak zmaga nad drugim, toda izgubi proti tretjemu. Vsak element ima drugačno strategijo zmage. Igra se lahko nadaljuje “ad infinitum”, saj je edino pomemben tisti kratek trenutek, ko dva naključna signala z roko drug drugemu nasprotujeta. Odgovarjajoči trenutek se ponovi takoj, ko predhodni mine. Med komponiranjem skladbe sem se poigravala z osnovnimi idejami igre. Različne instrumentalne skupine in glasbeni elementi pretijo, režejo in prekrivajo druge. Noben instrument ali skupina kot taka, pa ne predstavlja kamna, škarij ali papirja.

Instrumentalni ansambel v skladbi “Kamen, škarje, papir” sestavlja osem glasbenikov: klarinetist, pianist, tolkalec in godalni kvartet. Klarinet in klavir imata solistično vlogo in neprenehoma igrata. Odločno vodita osnovni motiv kljub temu, da se vedno znova ujameta v igro. S pomočjo godal in tolkal sem, za kontrast, poskušala vzpostaviti statično stanje in ostre zvoke, ki očitno ustavljajo logični proces.

“Zmaga” v glasbenem smislu, predvsem prekrivanje, me je med nadaljevanjem dela najbolj pritegnilo. Prekrivanje je elektroakustični koncept, ki pomeni, da v procesu slušne zaznave tišji ton prekrije glasnejši. Če, na primer, pianist simultano zaigra zelo glasen in zelo mehak ton hkrati, mehkega tona ne slišimo, dokler glasnejši ne izzveni. To sem uporabila v svoji skladbi. Drugi način prekrivanja najdemo v prehodu, ki sem ga med ustvarjanjem poimenovala “vsak drugi”. V tem delu dve različni harmonični mreži nadaljujeta pot druga ob drugi in se izmenjaje pojavljata v vsakem drugem akordu. Mreže sem poskušala razdeliti tudi z različnimi dinamičnimi in instrumentalnimi sredstvi. Harmoničnim linijam se lahko, upam, vsaj do neke mere sledi kot samostojnim enotam.

“Vsak drugi” je glasbo gladko pripeljal do toccate in um-pa efekta. Ker v igri nisem našla primera, kako skladbo končati, sem se odločila da “um-pah band” kar prekinem…”

Sampo Haapamäki (1979) je študiral kompozicijo pri Tapiu Nevanlinni in Veli-Matti Puumala na Akademiji Sibelius; izpopolnjeval se je pri Magnusu Lindbergu, Jouni Kaipainen, Esi-Pekki Salonen, Luci Francesconiju in Noël Lee. Finalist tekmovanja v kompoziciji Kraljice Elizabete v Bruslju leta 2003, je tudi dobitnik druge nagrade za kompozicijo, ki mu jo je podelila Zveza Baltskih akademij za glasbo ter dobitnik nagrade Gaudeamus za skladbo “Signature”. Je član Društva “Ears open!” in član Društva finskih skladateljev.

Skladbo “Signature” je prvič izvedel estonski ansambel NYYD pod vodstvom Olari Elts septembra 2003, na festivalu Klangspuren v Schwazu, Avstrija, od praizvedbe je skladba na rednem repertoarju ansambla NYYD. Skladbo, za katero je septembra 2004 skladatelj prejel nagrado Gaudeamus je na glasbenem tednu Gaudeamus izvedel Komorni orkester nizozemskega radia.
Januarja 2005 je skladbo v Melbournu, Avstralija, predstavil Avstralski mladinski orkester pod vodstvom Richarda Millsa. Delo bo aprila letos na Svetovnih glasbenih dnevih v Zagrebu na Hrvaškem predstavil Švedski komorni orkester pod vodstvom Francka Olluja.

Jerzy Kornowicz (1959) je študiral kompozicijo pri Tadeuszu Bairdu in Marianu Borkowskem na Akademiji za glasbo F. Chopina v Varšavi, izpopolnjeval se je pri Luisu Andriessenu na Kraljevem konzervatoriju v Haagu. Njegova dela so bila izvajana na poljskih festivalih (tudi Varšavski jeseni), na Svetovnih glasbenih dnevih, festivalih v Odensi na Danskem, Middleburgu na Nizozemskem, v Parizu, Rimu, New Yorku, Tokiju, v Cheltenhamu v Veliki Britaniji in drugje.

Piše novitete za festivale kot so Varšavska jesen (Figures in Convolution, naročilo International Composers’ Rostrum, Amsterdam 2000), poljski radio, BBC radio (Awaiting izdano na CD, BBC Music), BBC Singers, De Ereprijse, Joachim Quartet ter mnogi drugi priznani domači in tuji izvajalci in ansambli. Njegova glasba je raznolika in ni vedno omejena na umetniške glasbene zvrsti.
Od leta 2003 je predsednik Društva poljskih skladateljev in umetniški director festivala Audio Art v Varšavi.

“Prepletene podobe” je tristavčna skladba, ki jo deli neke vrste refren. V celoti se igra attaca. To je test estetične kapacitete predvidene glasbene oblike. A ne le to … “Prepletene podobe” so bile napisane po naročilu za festival Varšavska jesen, kjer jih je leta 1999 prvič izvedel Orkester za novo glasbo pod vodstvom Aleksandra Larsona. Leta 2000 je skladbo posnel poljski radio, skladba pa je bila tudi nagrajena na Unescovem mednarodnem srečanju skladateljev “Rostrum” v Amsterdamu leta 2000.

Eugeniusz Knapik (1951) je študiral kompozicijo (prof. Henryk Mikolaj Gorecki) in klavir (prof. Czes³aw Stañczyk) na državni Višji šoli za glasbo, sedanji Akademiji za glasbo v Katowicah. Leta 1976 je kot dobitnik francoske vladne štipendije študij nadaljeval v Parizu pri Olivierju Messiaenu. Zaposlen je kot professor kompozicije, dirigiranja in glasbene teorije na Akademiji za glasbo v Katowicah; je ustanovitelj in direktor računalniškega in elektroakustičnega studia, ki deluje v okviru akademije, kot pianist koncertira doma in v tujini, izvaja pa večinoma klavirska dela 20. stoletja. Snemal je tako za radio in televizijo kot tudi za številne založbe. Je dobitnik mnogih prestižnih nagrad tako kot skladatelj kot tudi pianist.
Knapikovo glasbo, izrazito individualno in romantično v ekspresiji izraža odlično strokovno skladateljsko delo, z močnim poudarkom na melodičnih komponentah. Melodija je, znova, osnovni element, ki določa obliko glasbenega dela.

Corale, interludio e aria za flavto, čembalo in godalni orkester je nastalo novembra 1978. Skladba je na tekmovanju “Mladi glasbeniki za mlado mesto” na festivalu v Stalowi Woli prejela prvo nagrado. Prvič je bila izvedena na petem festivalu Stalowa Wola maja 1979.

Peter Šavli (1961) je po diplomah iz glasbene pedagogike (razred dr. Brede Oblak) in kompozicije (razred Alojza Srebotnjaka) s pomočjo enoletne štipendije Ministrstva za kulturo leta 1993 z družino odšel na študij na univerzo Yale, Connecticut, ZDA. Tam je pridobil dodatna znanja iz analize tonalne in atonalne glasbe (študij teorije setov pri vodilnemu teoretiku in analitiku Allenu Forte-ju), orkestracije, sodobnega solfeggia in iz kompozicijskih tehnik (Martin Bresnick, Jacob Druckman, Anthony Davis). Po končani Umetniški diplomi je na univerzi Cornell v državi New York študiral kompozicijo s Stevenom Stuckyem, Robertom Sierro, fortepiano in klavir z M. Bilsonom ter dirigiranje z M. Scatterdayem. Izpopolnjeval se je pri Brianu Ferneyhoughu v poletni šoli Univerze Long Beach, Kalifornija. Na univerzi Syracuse, New York, je predaval glasbeno teorijo.

Za svoje delo je prejel številne nagrade. Je podpredsednik DSS, deluje kot profesor na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani ter predava na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.

Naslov Devant une neige izhaja iz Rimbaudove pesmi Being Beautious. Glasba prične in konča s prispodobo hipnotične lepote, miru in zamaknjenosti. Lebdeča zvočna barva se se razvije v strastno in pulzirajočo teksturo. Izrazni glasbeni govor se tu bori z vizijo idola, ki daje življejne in je hkrati smrten. Dva majhna melodična motiva se razširita v formalno potentne strukturalne elemente. Tako sledimo posameznim delom skladbe: uvod-floridus-kadenca-vzpenjajoča se linija-leggiero-kadenca-ognjevito-tempo primo-zrcalo uvoda.
Skladbo sem krstil s Festivalnim komornim orkestrom na univerzi Cornell leta 1999. Posnetek s Komornim orkestrom RTV Slovenija je dirigiral Alexander Livenson, prvo slovensko izvedbo pa Marko Letonja z ansamblom Slavko Osterc.

Črt Sojar Voglar (*1976) se je z glasbo pričel ukvarjati pri dveh letih starosti, ko je postal najmlajši član Otroškega pevskega zbora RTV Ljubljana. Glasbena pot ga je vodila najprej na nižjo glasbeno šolo in potem na Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani, kjer je leta 1996 diplomiral na oddelku za glasbeno teorijo. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je študiral kompozicijo in glasbeno teorijo v razredu profesorja Marka Mihevca in na svoj 24. rojstni dan, 27. septembra 2000 z odliko diplomiral. Izpopolnjeval se je na glasbenih tečajih iz kompozicije pri Urošu Rojku, Marku Ruždjaku, Francisu Burtu ter iz jazzovske glasbe pri Amedeu Tommasiju. Najprej je poučeval na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, v letih 2001-2004 je deloval kot asistent-stažist za glasbenoteoretične predmete na Akademiji za glasbo v Ljubljani, decembra 2004 pa magistriral iz glasbene teorije. Decembra 2002 je postal tajnik Društva slovenskih skladateljev. Je tudi umetniški oblikovalec mednarodnih koncertov Društva slovenskih skladateljev in Glasbenih popoldnevov z Antonom Lajovcem na Vačah pri Litiji.
Opus Črta Sojarja Voglarja trenutno obsega 88 del na področju orkestralne, komorne, instrumentalne-solistične in vokalne glasbe, piše pa tudi scensko, filmsko in plesno glasbo ter ustvarja priredbe vsakovrstnega žanra. Njegova dela doživljajo praizvedbe in številne ponovitve na vseh najpomembnejših koncertih in festivalih v Sloveniji: Koncertni atelje Društva slovenskih skladateljev, Noč slovenskih skladateljev, Musica Danubiana, Festival Bled, Kogojevi dnevi, Poletni festival v Ljubljani, Glasbeni julij na obali – ter v številnih tujih državah (Hrvaška, SČG, Makedonija, Bolgarija, Italija, Avstrija, Nemčija, Češka, Španija, Švedska, Južna Koreja, Brazilija in ZDA).

“Večkrat me je zanimalo, o čem razmišljajo izvajalci, zlasti pa (vrhunski) solisti med interpretacijo glasbe. Ali muzicirajo s poglobljenim pristopom do glasbe ali se samo postavljajo z virtuoznostjo?
Ob tem razmišljanju sem napisal “koncertantno burlesko v enem dejanju”, s pomenljivim naslovom “Ekshibicijski concertino?”. Ali je samo virtuozno nastopaštvo izvajalca, ali ne? Sam osebno mislim, da je (virtuozna, a namerno zvočno suha kadenca klarineta) in ni hkrati (želja po melodični lepoti v počasnih odsekih skladbe). Aktivno sodelovanje članov orkestra kot ljubiteljev nastopaštva je mišljeno komično, kot posmeh ekshibicionizmu, a hkrati rahlo polemiziranje. Povejte mi, poslušalci: Je to Ekshibicijski concertino, ali ni?”

O ORKESTRU, SOLISTU IN DIRIGENTU

Komorni orkester solistov KOS DSS je bil ustanovljen leta 2004 na pobudo Marka Mihevca, skladatelja, profesorja in umetniškega vodje orkestra. Prvič se je orkester predstavil 30. aprila 2004 na Evropski noči slovenskih skladateljev, kjer je takoj premierno izvedel šest novitet slovenskih skladateljev. Orkester, ki lahko deluje tudi kot komorni ansambel, je bil ustanovljen z namenom, da se posveča predvsem prvim izvedbam novih komornih in manjših orkestralnih del slovenskih skladateljev. Orkester sestavljajo najvidnejši in v svetu priznani slovenski glasbeni poustvarjalci, ki se stalno ukvarjajo s sodobno glasbo in so pogosto pobudniki nastanka novih glasbenih del.

Nocoj dela finskih, poljskih in slovenskih skladateljev predstavljajo:

Matej Zupan, flavta
Maja Kojc, oboa
Jože Kotar, klarinet
Damir Huljev, fagot
Andrej Žust, rog
Stanko Arnold, trobenta
Uroš Polanc, pozavna
Urška Križnik, harfa
Luca Ferrini, klavir
Franci Krevh, tolkala
Vasilij Meljnikov, violina
Tomaž Lorenz, violina
Jernej Brence, violina
Igor Graselli, violina
Mojca Menoni, violina
Majda Petrič, violina
Franc Avsenek, viola
Matjaž Sekne, viola
Milan Hudnik, violončelo
Igor Mitrović, violončelo
Zoran Markovič, kontrabas

Jože KOTAR (1970) je soloklarinetist simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije, izredni profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter profesor na Visoki šoli za glasbeno umetnost “Ino Mirkovič” v Lovranu. Prve glasbene korake je naredil v rodnih Trbovljah (E. Plevnik) in nadaljeval šolanje v Ljubljani na Srednji glasbeni in baletni šoli, dodiplomski (1990) in podiplomski (1992) študij klarineta pa je zaključil pod mentorstvom prof. Alojza Zupana na ljubljanski Akademiji za glasbo. Za seboj ima tako akademijsko študentsko Prešernovo nagrado (1989) kot univerzitetno študentsko Prešernovo nagrado (1991). Kot solist in komorni glasbenik nastopa doma in v tujini. Posnel je šest zgoščenk: dve samostojni-solistični z Godalnim kvartetom SF (ZKP RTV Slovenija, Ljubljana, 1998), s harfistko Nicoletto Sanzin Fabbri COLLAGE (ZKP RTV Slovenija, Ljubljana, 2002) ter štiri ansambelske plošče: dve s Pihalnim kvintetom Ariart; ARIART (ZKP RTV Slovenija, Ljubljana 1997) ter COCKTAIL (2003), eno s Slovenskim kvartetom klarinetov KLARINETOVANJE (Samozaložba, Ljubljana 1999) ter zadnjo s Slovenskim sekstetom klarinetov FAMILY (Sound-tech, 2003).

Dirigent David de VILLIERS se je rodil v Cape Townu v Južni Afriki. Po uspešno končanem študiju klavirja je s pomočjo štipendije nadaljeval študij dirigiranja v Nemčiji, kjer je ostal do danes. Po študiju je naprej delal kot korepetitor, potem pa postal stalni dirigent v operi v Frankfurtu ob Maini. V nadaljnji karieri je bil šef dirigent komornega orkestra Ad artem de Metz v francoskem Metzu, dirigent in vršilec dolžnosti generalnega direktorja Mestnih odrov v Bielefeldu ter vodja operne hiše v Giessnu. Dirigiral je simfoničnim orkestrom v Nemčiji, Švici, Franciji, Italiji, Koreji in Južni Afriki. Njegov repertoar obsega vse od baročnih do sodobnih kompozicij. Znan je tudi kot dirigent, ki orkester rad dopolnjuje z drugimi glasbenimi zvrstmi. S koelnskim radijskim orkestrom na primer sodeluje kot dirigent simfoničnega jazza in filmske glasbe, slovensko občinstvo pa se ga najbrž spominja s koncerta s Siddharto in našimi simfoniki. Septembra 2003 je prevzel paličico šefa dirigenta Simfoničnega orkestra RTV Slovenija.

Kaj: Komorni koncert
Kdaj: sob, 26.3.05
ob 19.30
Kje: Velika dvorana Slovenske filharmonije
Vstopnina: Vstop prost – vljudno vabljeni