V živo na 89’3MHz in www.radiostudent.si
Najavljamo izredno slovensko serijo izrednih koncertov izrednega poljskega benda Robotobibok:
Torek, 16.8. ob 21.30 – Menza pri koritu, Metelkova
Sreda, 17.8. – bar Pr’Gabrijelu, Cerkno
Četrtek, 18.8. ob 20.00 – živi špil na Radiu Študent – 89,3 MHz.
Dve leti po odličnih koncertih na Jazz Festivalu Cerkno in v klubu Gromka na Metelkovi se z novim album “Nawyki Przyrody” v popotnici vrača peterica iz Wroclawa v postavi:
Marcin Ciupidro – vibraphone
Artur Majewski – trumpet, el. piano
Maciej BŠczyk – guitar, ARP Odyssey
Marcin O¿óg – acoustic bass, el. bass
Kuba Suchar – drums, MiniMoog
Robotobibok so nastali leta 1998, kitarist Maciek pa o članih benda napol v šali napol zares pravi, da so še zelo mladi, zato je njihova preteklost zelo čista in v bistvu nezanimiva: tako glede sodelovanj, stranskih projektov kot tudi škandalov. Zato pa je toliko bolj zanimiva njihova sedanjost, ki obsega nastope na mnogih jazzovskih festivalih (med drugim so bili tudi eni izmed nosilcev prvega dne lanskoletnega festivala v Saalfeldnu), ogrevanje publike pred izvajalci, kot so Nils Peter Molvaer in Chicago Underground Duo, ter obisk Amerike, kjer so se ustavili med drugim tudi v newyorškem Knitting Factory, ter washingtonskem Velvet Loungu.
Robotobibok je bil sprva kvartet, ki je združeval saksofonista Adama Pindura, kitarista Macieka Baczyka, kontrabasista Marcina Ozoga in tolkalca Kubo Sucharja. V takšni postavi so fantje pred tremi leti posneli prvenec Jogging, ki so ga izdali na založbi Vytvornia Om. Že takrat se jim je v dveh pesmih pridružil trobentač Artur Majevski, ki je kasneje postal tudi enakopraven član Robotobiboka.
Po definiciji je robot stroj, ki mehansko opravlja neko delo. Ko opravlja delo, je v gibanju. Gibanje je vsekakor ena izmed lastnosti, ki dolocajo glasbo Robotobibok. Gibanje kot valovanje, kot naraščanje in padanje, stopnjevanje in umirjanje ter nenehno nakazovnje vrhunca: eksplozije, ki je ni in ni, ker je tik pred zdajci preprečena. Robotobibok vseskozi dajejo občutek, kot da jih skozi glasbo nosi neka nevidna sila, ki izvira v kozmosu. Morda je ta sila v sedemdesetih letih pobegnila Weather Report, Passport, Milesu ali pa celo Jarru in se naselila v Robotobibokovcih? Ali pa je pobegnila iz moderne postrokovske kovačnice, skupaj z željo po nadgradnji kozmičnega zvoka z rabo drugih sodobnih prijemov? Ne glede na to, od kod prihaja, je moč, s katero napaja glasbo, neizmerna, vrhunec glasbe same pa je njena celota, zlepljena iz raznolikih delov: kozmičnega fusiona, odtrganega breakbeatovskega bobnanja, nezemeljskih zvokov ustvarjenih z analognim Moogom in Arpovim Odysseyem, dramatičnih pihalskih improvizacij ter sexmobovskega kontrabasa. To morda označuje drugi del imena benda – obibok v poljščini pomeni nekaj takega kot brnenje. Robotobibok:
brnenje, povzročeno zaradi gibanja. Osrednja vloga v Robotobiboku nedvomno pripada akustični, zelo ritmični tolkalski in kontrabasovski sekciji, ki pa ni sebična, pac pa velikodušno daje
prostor in čas tudi drugim glasbilom, katerih melodije se igrivo prepletajo,združujejo in ločujejo ter ustvarjajo v nasprotju s svojo igrivostjo pravzaprav nekoliko meditativno, na trenutke že kar mračnjasko ozračje. To je posledica “robotsko mehanskega”, večkratnega zaporednega ponavljanja istih melodij ter dramatičnih in strašljivih spremljevalnih zvokov iz analognih sintetizatorjev.
Ta dramatičnost je na drugem albumu “Instytut Las”, ter novem, “Nawyki Przyrody” še stopnjevana, in človek nikakor ne more mimo asociacij, ki ga kljub modernim prijemom Robotobiboka vedno znova napeljejo na konec šestdesetih in v sedemdeseta leta ter do misli, da bi bila takšna muzika odlična podlaga za kakčne takratne James Bonde, Mission Impossible in podobne kriminalke.
povzetek teksta Sabine Kraner, objavljen v reviji Muska
Kaj: Koncert
Kdaj: čet, 18.8.05
ob 20.00
Kje: Radio Študent