Avtor bo predstavil in bral odlomke iz romana Leta milosti. Roman je bil leta 2005 nominiran za nagrado Kresnik.
Sebastijan Pregelj je mojster zgodb vseh dimenzij. Velikih zgodb zaradi izobrazbene destinacije in zgodb malega človeka zaradi izjemnega občutka in sposobnosti pogleda med rjuhe vsakdana. Za sabo ima tri zbirke kratkih zgodb (Burkači, skrunilci in krivoprisežniki; Cirilina roža; Svinje brez biserov). Korajžno stopi na dvorišča, hodnike, v veže, dnevne sobe in kleti malih ljudi, ki so na prvi pogled sivopovprečni predstavniki mase, bodisi urbanega ali provincialnega življa. Skrit v oblaku nevidnosti lebdi tako blizu njih, da lahko čuti njihovo sapo in nam z zdravo distanco iz skritih gnezd predaja zakulisje njihovih življenj – vse tisto, zaradi česar potem bralci trdimo, da opisuje marginalce, čudake in drugačneže. Tokrat se je njegova sočna pisava iz kratke zgodbe predimenzirala v roman. In tudi v romanu zna golim kostem pripeti mišice in kite, čeznje napeti kožo in vdihniti duha zgodbi, ki se lahko potem sprehaja med nami.
Leta milosti se zdijo kot film, posnet v maniri kakšnega Tarantina. Začetek, zapleti in konec si ne sledijo v naravnem sosledju, ampak so med seboj pomešani. Celotna zadeva z angelom, ki se je zaradi ženske spustil na zemljo, in morje spremljajočih peripatij, je razdeljena na pet poglavij. Vsako je povezano z določenim letom. Večji del zgodbe se dogaja v bljižnji preteklosti (praktično v sedanjosti), nato pa izmenično s sedanjostjo sega v drugo polovico osemnajstega stoletja; zadnje pa si drzne pokukati celo nekoliko v prihodnost. Tudi znotraj posameznih poglavij je avtor spretno razporedil slike. Očitno ve, s katerim prizorom je treba v določenem trenutku bralcu pomahati pred nosom, da ga ima roman trdno v svojem primežu. Zgodba se začne v letu 1998, ko Frančiška med čiščenjem cerkve najde otroške prstke. Nedolžno podleganje cerkvenih kipcev zobu časa se izkaže za šokantno odkritje – prstki so namreč človeški. A stran za stranjo zgodba pridobiva na razsežnosti, zapletenosti in skrivnostnosti. Zakulisje nam ne prikaže le golega razpleta dogodkov, ampak nas potunka še v mračne zone somraka različnih institucij.
Letom milosti daje sol približevanje načinu pisanja Milorada Pavića oziroma vzdušju, ki žari iz njegovih del, dodatno je začinjen z Ecojevo natančno razčlenjenostjo srednjeveške kriminalke, Pessojevim raziskovanjem (ne)resničnosti tega sveta, Lainščkovimi misterijskimi pridatki k praviloma logičnim življenjem, Frančičevimi krožnimi tračnicami, ko se zgodba nepričakovano pripelje na izhodiščno postajo. Aromo jim dajejo še različni filmi ranga Dogma, Hudičev odvetnik, Sedem in podobnim, ki se dotikajo bodisi naglavnih grehov, bodisi desetih zapovedi ali podobnih norm, ki jih je krščanstvo zasidralo v našo bit. Pa močna števila, ki se jim predvsem pravljice, miti in legende niso smele izogniti.
Zgodba Frančiške, Mateja in Agate teče v svoji smeri, njihove sanje (ki so le druga dimenzija istega) imajo svojo lastno strugo z meandri in brzicami, državne ustanove (policija, parapolicijske formacije, psihiatrija) in njihova ravnanja ter akterji, preiskave in akcije so pomembni pritok z več kemikalijami, ne manjkata pa niti podtalnica skrivnostnih podzemelj apostolskega sedeža in ostalih Bogu posvečenih služabnikov ter ponikalnica prigod z angeli desetega reda in njihovimi potomci. Kaže, da se bo vse zlilo v isti ocean, a od nekod prihaja odjuga, vročinski val, da večina te vode shlapi v meglo in oblake, ali se skaplja kot dež in sneg.
Bolj kot mnogi avtorji se Pregelj zaveda bralčevega doživljanja. Zvit je kot lisica. Z zgodbo o misterioznih bitjih, neverjetnih dogodkih in močno sporočilnih sanjah nas pelje po resničnih ljubljanskih ulicah mimo najbolj znanih mestnih detajlov (Tivoli, Gruberjev kanal, hoteli, spomeniki; tu je še grad Socerb). Trdno zasidra tudi časovno koordinato, ko vplete znane dogodke na Slovenskem (potovanje papeža Pija VI. leta 1782 na Dunaj, atentat na Krambergerja, sončni mrk avgusta 1999, politične težave in spletke glede denacionalizacije in povojnih pobojev itd.). Poznate? Poznamo. Ko nas tako trdno drži za brado, pa s prstom pokaže še na nekaj tako vsakdanjega, kot so kipci angelcev v cerkvah. Iz navadnih skulptur jih pred našimi očmi razkrinka kot preparirana otroška trupla. Še več: trupelca namesto kipcev so nekaj zelo pogostega. Nato se Pregelj loti še sanj. Te so nam kljub skrivnostnosti zelo blizu in vsakdanje, saj vsak človek vsako noč sanja. Pri miru pusti freudovske in jungovske interpretacije, ne dotakne se psihoanalize in kolektivnega nezavednega. V Letih milosti so sanje nakakšen most med osebami, vpetimi v sedanji prostor in čas, in osebami iz preteklosti. To avtor prikaže tako plastično, da se zdi, da so edina prava realnost prav sanje, stvari v njih so otipljive, logične in pojasnljive, medtem ko se zdijo dogodki iz sedanjosti, preteklosti in prihodnosti sicer pomembni, pa so vseeno samo smešni paradoksi, s katerimi skoraj nimamo kaj početi.
Matej in Agata sta v sanjah brezčasna oziroma čas zanju ni pomemben (Minute se bodo nabirale v ure, dnevi v leta, desetletja v stoletja … Vendar pa ljubezen ne pozna minut in ur.). Tam je tudi zvodnik med nebeščani in zemljani Obeid, starec s popotno palico, ki jima omogoči, da prideta v stik, in pomaga, da postaneta par ter si ustvarita veliko družino. A vendar. Matej živi v sodobnosti, Agata v času razsvetljenstva. V Matejevem času, tako rekoč danes, se ženski, ki je videla, česar oči ne bi smele videti, jezik razkolje na dvoje in nekdo ali nekaj ji odreže veki. V bližino mesta pride krdelo volkov in raztrgajo patra na begu iz psihiatrične ustanove – pobeg mu je svetoval ptič. V eni od policijskih akcij se na nebu pojavi sedem sonc in na zvoniku cerkve odtisi konjskih kopit. Truplo samomorilca nima srca. Leti 1771 in 1782 sta še bolj nenavadni. Agata na sprehodu omahne v vodo in si ogleduje rečno dno. Tam so zlati stoli, na njih sedijo pogrešani ali skrivnostno izginuli ljudje. V lesenem zaboju prenašajo angela, njegove sanje se izpisujejo in izrisujejo na pergamentu, in to v latinščini in grščini hkrati. Raziskovalci kraških jam v jami najdejo več let pogrešano deklico – ki jo, mimogrede, srečujemo tudi v sedanjosti. Jezuit in arhitekt Gabriel Gruber ima v stolpu na gugalnici angela (kot kanarčka). Agata se z otroki v stiski zateče v vodnjak, kjer je seveda popolnoma nov svet – kot pri Alici, ki skozi luknjo pade v čudežno deželo.
Angeli ali ljudje, varnostna služba ali jezuiti, psihiatri ali pacienti, naša življenja so prepletena bolj kot si mislimo in na večih dimenzijah. Če povemo to na klepetu ob kavi ali s pomočjo polnokrvnega magičnorealističnega postmodernega romana, morda niti ni tako pomembno. Razlika je v tem, kako. Sebastijan Pregelj ni pisatelj, ki bi to počel površno. Zadovolji se samo s presežki.
Kaj: Literarni večer
Kdaj: čet, 20.4.06
ob 19.00
Kje: Knjižnica Lendava