Pri Masovni je pred kratkim izšla knjiga ENDEMIČNI DISKURZ s podnaslovom POGOVORI IN PISMA. Napisal jo je pesnik, esejist in filozof Radivoj Pahor, profesor sociologije na Gimnaziji v Novi Gorici.
V tokratnem literarnem večeru bomo predstavili to najnovejše Pahorjevo delo (lansko leto je pri založbi Fontana v Kopru izšla zbirka njegovih pesmi DEVIŠKO SATJE). Knjigo bo možno kupiti po ugodni ceni. Večer se bo nadaljeval z etno glasbo.
Več o knjigo Endemični diskurz:
Slavica Šavli – Prostor medsebojnosti
Pričujoča knjiga je seizmološki popis sunkov, ki utemeljujejo misel, da upanje v človeškost ni iluzija. Toda, kje iskati pozitivno stran človeka, ki je drugemu, torej sam sebi odsoten, katerega razmerja so sestavljena iz strastnih hipnih vzgibov navznoter obrnjene osebe in se do priznanih vrhov izstreljuje gnan od drugih? Posameznik, ki se v neorganiziranem času ne uspe spoznati in vibrira v neskladju s samim seboj, hodi skozi lastno brezdomstvo vse bolj negotovo in pušča vtis, da tvori le še eno podobo k arhitekturi senc. Na previsih se mu vse bolj vrti, ko zdrsne, se mu v vsej grozi odkrije neobvladljivost, ne le sveta in številnih poti, ampak lastnega koraka. Bolečina prebivalca brezna je razgaljena do neznosne mere.
V premagovanju izkoreninjenosti se Pahorjeva pisma podajajo v dinamično razmerje medsebojnosti. Pred nami je pisanje kot prostor raziskovanja in neizrekljivosti čudeža bivanja, ki se udejanja v odprtosti drugemu, v sobivanju. Kadar samotar ni le mimobežnik drugemu brezdomcu, mu je večkrat darovana milost, da se v novem odnosu vzpostavi toplina zavetja v prijateljstvu. Na pričujočih straneh so zalovljeni vzgibi srečevanj, ko si človeški duh prizadeva spoznati drugega in skozi njega sebe, razgrnjene so meditacije dveh različnosti, ki poslej stremita, da bi v dialoški situaciji lažje premagali neskončno ranljivo izpostavljenost. Medsebojni prostor je pogojen z izstopom iz sebe, ki je nerazumen in čudežen, kakor je nerazumen in skrivnosten prestop iz razuma v pesništvo. Pahorjeve poetične korespondence razkrivajo navezo dveh s perspektive pogovora, ki je najprej posluh za drugega in nato namesto ego klepetavosti širna mera molčanja ter čakanja. Iz te nevidne vzmeti prijateljskega dotika pa se pobira človek, ki ni več otrpel od tesnobe v mračnem svetu, ampak se vse spretneje giblje v ravnovesju.
Zapisi Radivoja Pahorja nimajo ambicije, da bi razrešili dvome in odgovarjali na velike filozofske polemike, nasprotno – kot nedokončana razmišljanja ostajajo analitična govorica odprtih možnosti. Gotovosti kljubujejo z vprašanji, izpolnjenimi s pretresanjem odnosa do sveta, z razmišljanjem o pasteh hoje, o slabostih, zmotah in padcih človeškega duha. S trganjem zastorov zapisi, zavezani človeku ter misteriju lepote samoizgrajevanja, stremijo v prihodnost z vedrino upanja, ki se vzpostavlja v prostoru med dvema. Soodnos kot vztrajni poskus razumevanja drugega je v Endemičnem diskurzu zoperstavljen kričečim trendom hlastnega polaščanja in tekmovalnega nabiranja zvijačnih slepil. V kometni nevihti, ki ji ni videti konca, Pahorjevi nagovori kot dotiki modrega popotnika sestavljajo mozaik sprejemanja, ki prerašča ogrodja egocentričnih pravil in ohranja unikatnost drugega. Na izziv neobvladljivosti zunajosebnih dejavnikov odgovarjajo s preusmerjanjem pozornosti na smisel učenja ter vlogo budnosti, ki lahko obvaruje pred podleganjem masovnim norostim, ki kar naprej uhajajo z vajeti in brezglavo teptajo dostojanstvo življenja.
V mračnejšem tonu avtor odpira obsežno polje človekove odgovornosti pri odločanju in izbiranju, ki vpliva na družbo oziroma na številne posamezne eksistence. S kakšnim korakom hoditi po zemlji, ki je iz nas in v katero se zemlja z nas povrne? S kakšno zavestjo hoditi po zemlji, v kateri počivajo pobiti? Ob vprašanjih mučne teže iz preteklosti, ki kot neceljiva bolečina visi v naš čas, je zadrega neskončen in pogolten vrtinec, ko več ne gre staviti na drugega ali na kolektiv, da bo iz papirusov etike izluščil odločitev, ki bo presekala blodnjak. Tukaj vsak ostane sam, ko mora iz bolečine roditi odgovorno tehtanje, zdaj ne več samo korakov, temveč tudi smeri, cilja in predvsem poti, ne samo svoje, ampak še skupne. Pot osebnostnega dozorevanja se skozi Pahorjeve refleksije raztegne vse do spoznanja, da je posameznik pomembno gibalo družbe, na katero ne samo lahko, ampak tudi mora vplivati.
V razglašenem svetu, kjer vsak na koncu jezika valja krilatico o pomanjkanju časa, resničnosti zavezana pisma Radivoja Pahorja vzpostavljajo odgovoren položaj etičnega ločevanja dobrega od zla. Pri hoji po nepredvidljivih krivuljah in paradoksni meji svobode, ob vlogi, ki jo igra spomin, stavijo na element humanosti, ki v diskurzu prelamlja hrup s tišino, da bi v njuno križišče navezal podobe toplega doma ter bližine. V norosti dneva, pogojenega z množico sistemov, je avtor medsebojni odnos popisal skozi napor modrenja, po katerem se posameznik v neobvladljivem labirintu sprehaja vse bolj suvereno in z zavestjo, da je njegova posebnost dragocena.
Info: Mostovna, Fotografije Mostovne
Kaj: Literarni večer
Kdaj: pet, 26.1.
ob 19.00
Kje: Mostovna, IX. korpusa 99A, Nova Gorica
Vstopnina: Prost vstop