Dr. Keith L. Eggener, Ustvarjanje podobe moderne arhitekture v Mehiki in zunaj njenih meja: Politična raba preteklosti
Moderna Mehika ima prav posebno, četudi ne vedno prav razumljeno mesto pri tistih opazovalcih, ki jih zanima prepletanje arhitekture in politike. Nacionalistična veličina univerzitetnega mesta, subtilnejši regionalizem stavb in vrtov Luisa Barragána, revolucionarne freske in arhitekturne polemike Diega Rivere je le nekaj značilnih podob kulture, ki so jo zaznamovale tako politična nestabilnost, kakor tudi sofisticirana moderna umetnost in arhitektura. Medtem ko je v dvajsetem stoletju arhitektura služila raznolikim političnim prepričanjem in usmeritvam Mehike, pa je prav prisotnost preteklosti ena izmed tem, ki vse to združuje. Arhitekti in njihovi pokrovitelji, zagovorniki in tudi kritiki so mehiško preteklost prekrivali, omotali, popačili, slavili, zanikali, pokopavali ali uničevali. Namen tega je bil osmisliti sedanjost ali prihodnost ter s tem nagovoriti tako Mehičane kot tudi ljudi zunaj države. S preteklostjo so želeli legitimirati in krepiti politične voditelje in vlade, da bi zastavili ali podprli politične in ozemeljske zahteve, s tem pospešili gospodarski in gmotni razvoj ter tako dosegli soglasje in notranjo trdnost pa tudi vplivali na predstave svoje okolice. Arhitekturo so uporabili za spominjanje ali zastiranje zgodovinskih udeležencev in dogodkov, da bi osvobajala, izrivala ali obvladovala ljudi. Na krajevni, nacionalni in mednarodnih ravni je določala, vsiljevala in projicirala identiteto.
Dr. Keith Eggener bo v svojem predavanju osvetlil zgodnja petdeseta leta, ko je pozidava univerzitetnega mesta doživela mednarodno priznanje in drugo polovico sedemdesetih let, ko so Luisu Barragánu priredili retrospektivno razstavo v Muzeju sodobne umetnosti v New Yorku (MoMA) in mu podelili Pritzkerjevo nagrado (the Pritzker Prize); primerjal bo dva različna trenutka v zgodovini mehiške arhitekture, dve odločilni formulaciji mehiške preteklosti ter politične posledice le-teh na nacionalni in mednarodni ravni. Ena interpretacija preteklosti je prevladovala v zgodnejšem obdobju, druga se je pojavila v poznejšem. Medtem ko so prvo različico snovali Mehičani za Mehičane, so drugo oblikovali predvsem oblikovalci okusa v New Yorku in jo naslovili na mednarodno občinstvo. Ironija je v tem, da je prav druga različica definirala, kaj je mehiška arhitektura, in to ne le v tujini, marveč tudi doma, v Mehiki.
Dr. Keith L. Eggener je leta 1995 doktoriral iz umetnostne zgodovine na Stanfordski univerzi v ZDA. Od leta 2003 je redni profesor na Oddelku za umetnostno zgodovino in arheologijo Univerze Missouri-Columbia. Je avtor in urednik številnih knjig o arhitekturi, med katerimi sta najbolj odmevni Luis Barragán’s Gardens of El Pedregal (Princeton Architectural Press, New York 2001) in American Architectural History: A Contemporary Reader (Routledge, London 2004). Njegovi članki s področja arhitekture so bili objavljeni v American Art (1993), Architectura-Journal of the History of Architecture (1995), South Carolina Historical Magazine (1997), Journal of the Society of Architectural Historians (1999, 2000, 2006), Journal of Latin American Cultural Studies (2000), Journal of Architectural Education (2002), Kalias: Revista del Institut Valenci