Predavanje
Mag. Darija Mavrič nam bo predstavila zgodovino Kolizeja od ideje do zadnjega trenutka. Za provokativnim naslovom se skriva razmišljanje o odnosu do naše kulturne dediščine, do naše preteklosti, pa tudi do naše sedanjosti in prihodnosti. Nekdaj mogočno arhitekturo je čas ob človeški pomoči krepko obrusil, da se je znašla v pomilovanja vrednem položaju. Že dolgo zanemarjena stavba je bila prodana zasebniku, a ta jo je kupil ne zato, da bi jo rešil, temveč da bi stavbo podrl ter zgradil sodobno stolpnico, ki bi uspešno zaprla še en odprt pogled na grad. Zaradi obžalovanja, da nekateri, ki odločajo o usodi stavbe, vidijo v njej že sedaj predvsem ruševino, sem se odločila pokazati njeno drugo plat – začarano princeso, ki jo kraljevič lahko prebudi iz stoletnega sna.
Zato pa se bom na predavanju vrnila na začetek zgodbe, ki bi jo s sodobno frazeologijo tedaj lahko označili za zgodbo o uspehu: graški arhitekt Joseph Benedikt Withalm ponudi ljubljanskemu magistratu, da bi v na opuščeni gramoznici zgradil Kolizej – stavbo, v kateri bi nameščali prehodne vojaške enote, ki bi se na svojih poteh ustavljale v Ljubljani, hkrati pa bi bila v njej jahalna šola, kavarna, prirejale bi se različne družabne prireditve – skratka: prijetno bi bilo združeno s koristnim. Poleg tega pa bi sama stavba bila mestu v okras. Od meščanov je pričakoval le to, da bi tisti zasebniki, ki so doslej nameščali vojake v svojih bivališčih, vsaj za leto vnaprej plačali najemnino. Kdor pa bi plačal za pet ali deset let vnaprej, bi bil deležen določenih finančnih olajšav. 31. maja 1845 je bil položen temeljni kamen, 1. januarja 1846 pa je bil zaključen del stavbe že na ogled javnosti. Sredstev je bilo očitno dovolj, saj so dela hitro napredovala: že z naslednje leto se je začela plesna sezona, ki pa je bila konec decembra nasilno prekinjena, zaradi požara, ki je hudo poškodoval stavbo, predvsem njene lesene dele. V manj kot pol leta je bila stavba obnovljena in odprta obiskovalcem za plese, koncerte, zabave. V letih 1848 in 1849 je bil Kolizej zaradi bojev avstrijske vojske v severni Italiji zelo zaseden, vendar je kljub vsemu njegov lastnik in arhitekt Joseph Benedikt Withalm našel v njem prostor tudi za kužne bolnike. Leto pozneje mu je ljubljanski magistrat podelil častno meščanstvo.
Vojaške enote so v njem prenočevale vse do 80-ih let 19. stoletja, ko so začele nastajati prve stalne vojašnice. Odtlej so v njem najemali prostore predvsem razni obrtniki, trgovci, gostilničarji ter si tam urejali predvsem stanovanja, skladišča in delavnice. Njegova zlata doba je minila.
Po drugi svetovni vojni je stavba ohranila svojo žlahtnost vse do sedemdesetih let. Sicer so bila tedaj v njej predvsem stanovanja ter obrtniške delavnice, vendar ohranila je svoj meščanski značaj. Od sedemdesetih let dalje pa se je v stavbo vedno manj vlagalo, samovoljna preoblikovanja pa so ji bolj škodila kot koristila, saj je zaradi tega prišlo celo do podora, v katerem je nekaj ljudi izgubilo življenje.
Trenutno je usoda Kolizeja na tehtnici: novi lastnik bi se stare stavbe rad znebil, da postavi novo, ki v ta mestni predel nikakor ne sodi, verjamem pa, da je med Ljubljančani veliko takih, ki si želijo nekdanji lepotici vrniti njen sijaj. Zdi se mi mogoče, da bi tudi sedanji lastnik odkril skrite čare stavbe in tudi možnosti, da ji jih povrne. S tem bo za mesto pa tudi zase napravil več kot če bi na sam prag mestnega jedra postavil v nebo vpijoči stekleni “prst”.
Predavanje organizirata: Zgodovinsko društvo Ljubljana in Festival Ljubljana.
Avtor slike: Anton Jurman, Kolizej, ok. 1850, gvaš, hrani Narodni muzej Slovenije (foto: T. Lauko)
Kaj: Predavanje
Kdaj: čet, 16.10.
ob 18.00
Kje: Ljubljanski grad, Modra dvorana
Vstopnina: Vstop prost