Predavanje dr. Ferdinanda Šerbelja o slikarki Ivani Kobilci (ob 80-letnici njene smrti) ob Dnevu žena v Kliničnem centru
Kulturno-umetniško društvo Kliničnega centra in Medicinske fakultete dr. Lojz Kraigher pripravlja predavanje o slikarki Ivani Kobilci ob 80-letnici njene smrti. Predaval bo kustos Narodne galerije dr. Ferdinand Šerbelj. V predavanju bo slikarkino življenje in njeno imenitno delo predstavil v besedi in sliki. Več o predavanju je napisal avtor sam.
Po predavanju bo v osrednji galeriji KC odprta razstava slik biologinje prof. dr. Bojane Boh. Predstavila jo bo fotografinja Andreja Peklaj (več pod Napovednikovo rubriko Razstave). Prireditev bodo za matere in otroke, hospitalizirane v Kliničnem centru, obogatili študenti medicinske faultete v Ljubljani z odlomkom iz igrice Frana Milčinskega Zvezdica Zaspanka (več pod Napovednikovo rubriko Gledališče). Njihovo delo vodi študentka medicine Kaja Jamšek. V Mali galeriji pa se bodo obiskovalci preko razstave lahko spoznali z razvojem slovenskega javnega zdravstva med obema svetovnima vojnama avtoric doc. Zvonke Zupanič Slavec in Ksenije Slavec (več o razstavi v Napovednikovi rubriki Razstave). Razstavi bosta odprti do 11. 4. 2006. Zbrane bo nagovorila strokovna direktorica Kliničnega centra prof. dr. Saša Markovič, samo prireditev pa bo vodila predsednica KUD-a Zvonka Zupanič Slavec.
Prireditev sta podprli Vzajemna, zdravstvena zavarovalnica, in Grafika Bonifer.
Prisrčno vabljeni!
Pripravila Zvonka Zupanič Slavec, predsednica KUD
© Dr. Ferdinand Šerbelj, kustos Narodne galerije
UMETNOSTNI SVET IVANE KOBILCE (1861-1926) je čas realističnega slikarstva, ki povezuje 19. z 20. stoletjem, a v tej zgodbi sta bili slikarkina mladost in obetavna leta pričakovanj hkrati čas njenih največjih obetov. To umetnostno ustvarjalnost, ki ji je merilo vsega objektiven pogled na svet, na splošno označujemo s pojmom realizem. Ko je bilo konec 19. stoletja to slikarstvo po Evropi razširjeno kot akademski in meščanski salonski realizem, se je v sproščenem slikanju na prostem izoblikovalo s svetlobo prežeto krajinsko slikarstvo (plenerizem).
V prvo generacijo slovenskih realistov sodijo Ivan Franke in brata Janez in Jurij Šubic. Časovno jim sledijo Jožef Petkovšek, Kobilca in Ferdo Vesel, vsi rojeni leta 1861. Leto mlajši je bil Anton Ažbe, ki se je v Münchnu proslavil s svojo slikarsko šolo. Za naše slikarje sta bili odločujoči umetnostni središči München in Pariz. Bavarska prestolnica je kot v tem času naprednejše umetnostno središče od Dunaja, našim umetnikom odprla vrata v realistično slikarstvo. V ta boemski svet umetnikov, kjer so se stekale in prepletale nove stilne smeri, je jeseni leta 1881 vstopila tudi Ivana Kobilca, ki se je s kopiranjem starih mojstrov preizkušala že na Dunaju.
V Münchnu se je dvajsetletna Ivana vpisala v umetnoobrtno šolo. Toda pravi študij se je začel šele s prestopom v privatni atelje slikarja, izvrstnega portretista Aloisa Erdtelta, kjer. je ostala kar sedem let. V obetavnih “Atenah ob Isari” je Kobilco prevzel internacionalni program poznega meščanskega realizma in ateljejskega slikarstva, vezanega na študij človeške figure – predvsem glave – v smislu portretistike. Kasneje se pridruži tudi slikanje tihožitij in folklornega žanra. Sedem let skrbnega študija portreta jo je izšolalo v portretistko, ki je realistično podanim osebam pred temnim ozadjem znala vdahniti tudi njihov osebni izraz (Kavopivka, 1888). Tako se je že leta 1889 z razstavo svojih del prvič odmevno predstavila v Ljubljani kot prva akademsko šolana “slikarica”. Poleg akademsko neoporečnih slikanih portretov po naročilu, so nastale številne skice oz. študije glav starcev, babic in mladenk, ki so krepko modelirane s svobodno potezo čopiča in ostrimi svetlobnimi nasprotji. Pod vplivom sodobnega francoskega krajinarstva, slikanega na prostem (plein air), je Kobilca v svetlobno in barvno doživeti krajini s skupino figur na sliki Poletje (1889/90) in z Likaricami (1891) ob koncu münchenskega obdobja opustila tradicijo temno rjavih tonov. Ti dve sliki je leta 1891 poslala v prestižni pariški Salon in si prislužila naziv izrednega člana (membre associe), To jo je spodbudilo in izpolnila se ji je velika želja obiskati Pariz, kjer se je mudila le dve leti in šele tu se je Kobilca prerodila v smislu umetniške svobode. Kobilčinih del iz kratkega pariškega obdobja je le nekaj, a pričajo o umetniški dozorelosti tridesetletne umetnice (npr. Parižanka s pismom). Tako je Pariška branjevka, žanr s socialnim naglasom v zeleno-modrikasti paleti in v skicozni nedokončanosti, res moderna slika. Vprašamo se lahko, kako bi se doživljanje barv in atmosfere na njenih platnih stopnjevalo, če bi ostala v umetnostni prestolnici Evrope. Toda Parizu sledi kot “intermeco” nekaj-mesečno ogledovanje Firenc, nato pa je odšla za daljše, predolgo obdobje v Sarajevo (1897-1905), kjer je delovala v Sarajevskem slikarskem klubu nemško govorečih umetnikov. V Sarajevu je ob slikanju orientalskega žanra nastalo tudi nekaj naročenih portretov. Toda bolj osebni so samo intimni ženski portreti iz kroga prijateljev, študije in motivi iz bosanskega življenja.
Samo enkrat še je Kobilca zaživela med barvami sodobne umetnosti, ko se je leta 1906 preselila v Berlin. Tu se je še naprej preživljala s portretiranjem, obiskovala je razstave in tudi razstavljala. Na neki berlinski razstavi je občudovala Van Goghove poteze na sliki Cinije in tudi sama je začela s posebno ljubeznijo slikati cvetlična tihožitja. S slikanjem šopkov je nadaljevala tudi v Ljubljani, kamor se je vrnila ob izbruhu prve svetovne vojne. Cvetju je ostala zvesta do konca življenja, saj so bili zanjo raznobarvni šopki v vazah svojevrstni portreti narave. Kobilci pripada mesto najpomembnejše slovenske slikarke, še zlasti v portretu. Ob letošnji osemdesetletnici umetničine smrti pa lahko oživimo njene besede: “Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno sonca. Ni mi žal.”
Na sliki: Ivana Kobilca, Poletje, 1889/90, stalna zbirka Narodne galerije
Kaj: Predavanje
Kdaj: tor, 7.3.06
ob 16.00
Kje: Predavalnica I ob razstavišču Kliničnega centra, Zaloška 7, pritličje
Vstopnina: vstop prost