Nominacija za Grumovo nagrado leta 2004 in 2005!
Besede so pri Flisarju vir komičnosti, ki še tako resno temo ali situacijo razelektrijo in požlahtnijo z distanco in humorjem.Glavni junak Konrad se izolira od zunanjega sveta, saj z njim (vsaj tako sam zatrjuje) noče imeti nikakršnega opravka več. V varnem zavetju svojega doma je opravil z vsemi iluzijami o svoji družbeni pomembnosti, pa tudi z drugimi ljudmi. Ob salami in prekajenem siru si želi le še v miru pogledati svoj priljubljeni film Casablanca, kot da bi se v njem skrival odrešilni ključ ali šifra za to, kako živeti. Vendar mu to ne uspeva najbolje, saj ni nikakršen samotar in za svoj spopad s sovražnim svetom očitno še zmeraj potrebuje ‘publiko’. Konradov čudaški ritual ždenja pred TV-jem najprej zmoti njegov brezobzirni nečak, temu pa sledi procesija njegovih sorodnikov, ki od njega nenehno nekaj zahtevajo in želijo. In prav družina je tista, s katero mora Konrad opraviti in se z njo spraviti, da bi lahko upravičeno preziral svet in se zgražal nad njegovo pokvarjenostjo. Predvsem pa mora opraviti sam s sabo, vendar očitno drugače, kot si je to sprva zamislil.
Evald Flisar se v Akvariju za razliko od Nore Nore, kjer so ga predvsem zanimali odnosi med moškim in žensko, tokrat bolj ukvarja z vprašanjem smisla bivanja in junakovega odnosa do sveta. Sooča nas s situacijo razočaranega iščočega človeka, ki se je zavestno umaknil iz plehkega, zbanaliziranega in spornografiranega sveta – sveta, ki je ‘iz tira’. In prav na tej točki se nam nehote vsiljuje asociacija na dva razvpita Konradova dramska predhodnika – na Moličrovega Ljudomrznika in Bernhardovega Izboljševalca sveta.
Kaj: Gledališka predstava
Kdaj: pon, 12.5.
ob 20.00 do
Kje: Kulturni dom Franca Bernika, Domžale