Predstava EN MENTALNI STRIPTIZ S SMETANO PROSIM…IN KOZAREC VODE! je izrazit prikaz emocionalnega stanja, skozi katerega gre prenekatera oseba na svoj način ob doživljanju bolečine s sočlovekom.
Režija in mentorstvo: Barbara Pia Jenič
Avtorji teksta: igralci
Igrajo: Lucija Unuk, Anja Guid, Anja Žgavc, Marja Kovanda, Erik Kiefer Juvan, Klara Otorepec
Kostumografija: gralci
Scenografija: Lucija Unuk
Glasba: Tryo, Siouxsie and the banshees (skrivaj izposojena)
Predstava EN MENTALNI STRIPTIZ S SMETANO PROSIM…IN KOZAREC VODE! je izrazit prikaz emocionalnega stanja, skozi katerega gre prenekatera oseba na svoj način ob doživljanju bolečine s sočlovekom. Kaj delamo in povzročamo en drugemu? Kaj je tisto, ki se se skriva in kuha v nas, pa to zakrivamo pred okolico, ker bi nas določila, da smo slabi ljudje? Kaj pomeni biti krvav pod kožo? Vsako človeško bitje se skozi življenje neskončno krat transformira, pa naj bo ta proces vezan bolj na notranje doživljanje samega sebe ali pa povzročen od zunanjih dražljajev ter okoliščin.
Kako preboleti. Kako se pozdraviti. Se izogniti pretiravanju v uporabi obrambnih mehanizmov. Presoditi, kdaj in kako se ustaviti. Vprašanje nezavednega. Tleče podzavestno. Ego. Superego. Temna stran, tako zatrta, a še kako prisotna v vsakdanu. Velik del nas. Po C. G. Jungu, naša senca. Èlovek postane celosten, ko uvidi, zaobjame in objame svojo senco. Šele takrat lahko dobi moč, se dvigne, povzdvigne in nenazadnje zopet preraste samega sebe, do naslednjega kroga.
Možen odgovor: Usode ni! Mi smo usoda, naše misli, naša čustvena, čutna, duhovna in mentalna naravnanost. Kateri program uporabljamo. Vse je realno in vse so sanje. Svet pojavov in svet materije. Tukaj sem. Ni me.
Tako predstava temelji na dogodku, ki se je zgodil, trajal, minil. A ne popolnoma. Gre za refleksijo. Samoreflektiranje dogodka. Subjektivno? Seveda. Toda kako bi ne bilo?
Nek dogodek je lahko za nas prelomnica. Neka točka, za katero se čas v tuzemeljskem ustavi. Tukaj smo in nismo. Na mestu, kjer smo obtičali. V trenutku, ki traja. Včasih se smilimo sami sebi. Včasih smo ponosni nase.. Spet naslednjič padamo v globine melanhonije, ki traja in traja. Življenje je paradox. Na koncu se smejemo sami sebi. Ironija. Zmožnost briti norca iz sebe. Največja vrlina. In ozdravljeni smo.
Predstava je končni rezultat enoletnega programa dramske igre slušateljev Dramske šole Barice Blenkuš, skupine “Dijaki, študentje in odrasli”, pod taktirko mentorice Barbare Pie Jenič: “V procesu raziskovanja čustvenih materialov igralca se večina mladostnikov ustavlja v doživljanju senčnih plati osebnosti, ker jih družba, vzgoja in socialni jaz prisiljujeta v negiranje tega dela osebnosti. Razviti se moramo namreč v družbeno sprejemljive sovaščane. V razvoju učenca – slušatelja na poti do igralca je potrebno potegniti potlačene, skrite čustvene materiale iz petnih žil, se soočiti z njimi in najti njihovo uporabno vrednost, ki določa dodano vrednost končnemu rezultatu.”
Vabljeni!
Kaj: Gledališka predstava
Kdaj: čet, 18.10. 2007 ob 20.00
Kje: Kreatorij DIC, Poljanska 26, Ljubljana, 01 474 8625
Vstopnina: vstop prost