Po enotedenskem obsesivnem branju dnevnega tiska gotovo najdeš nekaj, kar te fascinira.
ČASOPIS, NA ODER!
Predmet – teorija gledališča
Mentor – Sebastjan Horvat
Zadeva – gledališka praksa
Po enotedenskem obsesivnem branju dnevnega tiska gotovo najdeš nekaj, kar te fascinira. Potem, ko razviješ iz tega problem, temeljno vprašanje, konflikt … potem izdelaš partituro, model predstave in greš na oder, kjer se začne rojevati živ organizem – predstava. Ampak moraš vedeti, kaj hočeš! Vabljeni, da vas vznemirimo, sprovociramo, fasciniramo!
Nedelja, 27.5.07, gledališče GLEJ
Odgovori na vrsto konkretnih vprašanj
avtor: Nika Melink
telo: Ana Hribar, Nika Rozman, Blaž Završnik
glas: Miha Bezeljak, Jure Lajovic, Tina Vrbnjak
Zgodovina človeške družbe se je ves čas soočala z menjavo normativnih moralnih ureditev po principu menjave agregatnih stanj. V trdnem stanju poznamo pravila, verjamemo vanje in zdijo se nam samoumevna. Po njih dojemamo sebe, druge in svet. Z novimi spoznanji se te norme in pravila omajajo, takrat smo v tekočem stanju in na preteklo gledamo kot na nekaj kar je propadlo, dvomljivo, nič več samoumevno, vendar še vedno upamo na njegovo verodostojnost. Kar pa prihaja se nam zdi strašljivo, nepredstavljivo, abstraktno in največkrat neverjetno, neuresničljivo. Tehnološka odkritja so pogosto hitrejša od našega razumevanja in sprejemanja in enako kot se je že dogajalo, se dogaja tudi danes – napredek v biologiji in medicini nas sili v prenovo samorazumevanja in razumevanja sveta. Živimo v trenutku kopernikanskega obrata od našega dojemanja človeka, njegovega telesa in življenske zgodbe kot danosti, k nečemu kar si bomo lahko lastili. Če je do danes veljalo, da ‘sem telo’ se mora od danes ta misel spremeniti v ‘imam telo’. Genski inžiniring nas vodi v svet uresničljive znanstvene fantastike, na polje novega razumevanja svobode in odgovornosti, ki bo drugačna od te, ki jo danes pripisujemo človeku – pripadniku vrste ‘človek’. Ne samo, da bomo lahko preverjali zdravstveno stanje zarodka, s plastičnimi operacijami spreminjali svoje telo in se tako od starosti in nepravilnosti približevali izmišljenemu idealu – izbrani ideal bomo lahko ustvarili.
Treba je poiskati odgovore na vrsto konkretnih vprašanj. Treba je vzpostaviti novo, obrnjeno moralno perspektivo na človeka, najti ustrezne pravne, etične in filozofske normative, ki bojo vzpostavile razumljiv svet, ki je zdaj še tako nov, da si ga nočemo predstavljati, čeprav morda mislimo, da si ga lahko. In kaj ob tem čutimo? Si zares lahko zamislimo novo vrsto ustvarjeno in ločeno od človeka, takega kot ga dojemamo danes? Kako se odzivamo na to fantastiko intimno, iskreno, čutno, takrat ko nismo sredi mirnega treznega pogovora o genskem inžiniringu? Je močnejša sila po neskončnih možnostih manipuliranja narave ali uporabljati tehnologijo v svojo korist, če sploh še vemo kdo smo. Kdo ali kaj je človek?
In ko se obrneš, znova te odkrijem
avtorica: Nuša Komplet
igrajo: Rok Benčin, Romeo Grebenšek, Nuša Komplet, Benjamin Lipovšek, Lenka Trdina, Miha Zor
glas: Teja Žučko
Iskala bom ´drugi´ svet in ga najprej skušala poimenovati Govorim o svetu, kamor zbežimo in kjer se skrivamo, ko se znajdemo pred problemom. Kaj nas torej sprošča, kje so ventili in kako se odklapljamo? Je to zgolj neumna utopija ali nujni, sestavni del za preživetje posameznika? Se vanj zatekajo strahopetci ali ga premorejo zgolj pogumneži? Kje smo iskrenejši, kje bolj pristni? Ali pozabljamo na ta ´drugi´ svet, zdaj ko vedno bolj postajamo (kot pravi Freud) bogovi s protezami? Kje se končaš ti in začnem jaz?
Samo en grižljaj mi daj
avtorica: Yulia Roschina
dramaturgija: Anja Bajda
avtorica besedila: Maša Košar
igrajo: Peter Harl, Nina Ivanišin
Kam so izginile miljarde
Avtor: Andraž Golc
¬¬¬¬¬¬¬__________________________________________________________________
Ponedeljek, 28.5.07, gledališče GLEJ
Naskok na svetovni prestol
avtor: Marko Čeh
igrajo: Peter Harl, Maruša Kink, Tina Vrbnjak
Čigave frustracije so večje ; če smo vsi Alica
avtorica: Mirta Zajc
igrajo: Nuša Komplet, Miha Rodman, Nika Rozman, Mirta Zajc, Anže Zevnik
Ko frustracije dobijo nadvlado, ko izhodov ni na spregled, ko stojiš pred ogledalom ki izkrivlja podobo tvojega sveta, se kot Alica poženeš za belim zajčkom v zajčjo luknjo – v drug svet, domišljijski svet kjer ni pravil in ni meja. Svet sanj, svet TV-realnosti, svet duševno prizadetega, svet droge. Večina nas nosi v sebi drug svet, v katerega nas sem in tja posrka, nekateri pa svoje svetove prelijejo enega v drugega in jih spremenijo v zmes podob, ki so vse tu in hkrati tam in nikjer. Ko se znajdeš v brezmejnem prostoru kamor so (prav tako kot tebe) frustracije pripeljale različne posameznike, ki so ti enaki a hkrati popolnoma drugačni. Ko je vse res in ni nič res in ko te obkroža množica ljudi a si vedno sam. Kje je naš izhod – na tej ali oni strani luknje? Na prehodu obeh? Kateri svet je pravi in kateri svet je resnični?
ODMOR 15 min
O sreči in sploh o vsem
avtor: Blaž Rejec
igrajo: Nuša Komplet, Miha Rodman, Lidija Sušnik
scenografija: Meta Zupančič
video: Matej Kolmanko
Sreča je dandanes zelo izrabljen pojem. Bila je tudi nekoč, a je takrat visela z neba. Se danes res dotika le materije ali pa prebiva nekje vmes? Je sreča trajen občutek, ki ga z nekim pravim življenjem lahko podaljšujemo iz dneva v dan ali pa le tisti redek trenutek, ko npr. končamo projekt, sopemo v hrib, prižgemo čik po dobrem seksu. Morda pa je tisti nedoločen moment na Miklošički, ko dan naenkrat dobi pravo osvetljavo. Kako jo doseči, zajeti ali pa je njen smisel ravno v stalnem, nikoli končanem zasledovanju. Kakšen bi bil svet srečnih ljudi? Krasni novi svet ali popoln dolgčas? Si lahko predstavljamo to zadovoljno Zemljo, blaženo potujočo skozi brezskrbno vesolje? Daljna prihodnost? Ne, po anketi EU se 89% Slovencev izreka za srečne. Ste tudi vi srečni? Ob tem, vsaj zame, presenetljivem podatku, se sprašujem kaj sreča sploh je, o njeni mitskih osnovah in seveda okolju, ki generira srečne posameznike.
Cerkev ne mara dnevnika / Cirkus podob
avtorica: Eva Kraševec
igrajo: Peter Harl, eva Kraševec, Darjan Mihajlovič, Lidija Sušnik, Blaž Šef, Renata Vidič
scenografija in kostumografija: Darjan Mihajlovič
V konceptu izhajam iz razmisleka o medijih. Medij je prenosnik katerega narava je da interpretira in predela informacije, čustva, oblike skratka vse, kar potuje skozenj. Lahko gremo tako daleč, da rečemo, da smo medij že samemu sebi. Vse, kar izrekamo, kažemo in delamo, je predelano, interpretirano in oblikovano, iz naše notranjosti se spremeni na poti v zunanje, prikazano, rečeno, storjeno. Pri tem je zanimiv konflikt, ki se dogaja znotraj medija, ki je samemu sebi medij in pa konflikt medija do drugega medija, ki ga predstavlja skozi svoj filter. Če obravnavam subjekt kot medij, je zanimivo videti reakcijo subjekta o svoji lastni podobi skozi drugi medij, ki pa zavedno ustvarja konotacijske pomene. Ob tem se odpira veliko vprašanj: kaj je v današnjem svetu sploh še nepredelana resničnost? Ali je zaradi vpliva medija že a priori vsaka informacija zaznamovana z dodatnim pomenom? Kako manipulirati pomene? Tu se začrta smernica: gledališče je fokus preusmerilo na gledalce, ki so postali bistveno gibalo gledališča. Oni so namreč mediji skozi katere gre predstava.
Kaj: Gledališka predstava
Kdaj: ned, 27.5.
ob 21.00
Kje: Gledališče Glej, Gregorčičeva 3, Ljubljana, glej@siol.net
Vstopnina: vstop prost!