Dramska predstava, ki si kot osnovo ne jemlje zapisanega besedila.
Predstava Ko sem odhajal, sem se spomnil tiste scene iz Bergmana je plod v zadnjem letu rastoče ideje o ustvarjanju gledališke predstave po gledališkem scenariju in ne po gledališkem tekstu. Režiser Tomi Janežič pri svojem delu z igralcem in sploh v gledališču vseskozi izhaja iz prepričanja: igralec govori ves čas, ne samo ko izgovarja besede. Zanima ga predstava z dvema igralcema, ki je praktično brez besed. Morda čisto brez besed ali z malo besedami. Dramska predstava, ki si kot osnovo ne jemlje zapisanega besedila. Toda predstava, ki zaradi tega še ne vstopa v območje fizičnega teatra. Ustvariti želi gledališče brez besed, v katerem kot gledalec niti ne nujno opazim, da ni govorjenega besedila. Zanima ga spreminjanje časa z gledališkimi sredstvi. Podaljševanje, zgoščevanje odrskega časa in ustvariti želi predstavo, ki se na nek način odvije v realnem času, ki “v živo” prezentira ključne trenutke dveh, ko jima zmanjka glasu. Ko molk izraža veliko več od izgovorjenih besed, ko govori tišina in govorijo zunanji zvoki, ko govorijo vsa druga odrska sredstva in predvsem, ko govorijo igralska dejanja. Aktivnosti, geste, premiki so spremenjeni v akcije. Preprostost je končni izraz prizora, ki se rodi po vseh iskanjih in spraševanjih.
Verjetno je vsak doživel situacije, ko sta dva – iz določenih razlogov – dolgo povsem tiho. Ne pogovarjata se, ne spregovorita – morda več minut ali več ur – kar pa ne pomeni, da ne komunicirata ali da drug drugemu ne sporočata, govorita, dajeta vedeti, vplivata drug na drugega, se zapirata ali odpirata drug pred drugim. Čas mineva povsem brez besed, ker morda ni več kaj reči ali se ne da reči ali se noče reči. Ali pa samo tu in tam kakšna beseda. In najbolj pogosto gre za najintenzivnejše trenutke. V ključnih trenutkih naših življenj smo pravzaprav tiho. (Ker zremo v to, kar se nam dogaja?) Če bi nas lahko kdo skrivaj videl, bi mu bilo povsem jasno, kaj se je zgodilo ali bi slutil, kaj se bo zgodilo, vsekakor pa bi prepoznal govorico teh dveh ljudi, ki bi ju opazoval.
Počasi in s preprostimi dejanji se razodene vsa njuna preteklost, njun odnos in njuna zgodba. Gledamo ključen trenutek, ki nam razodeva in ki nas razodeva.
In predstava je pravzaprav predstava za dva igralca, ki sproti ustvarjata vzdušje in oblikovalca zvoka, ki na licu mesta ustvarja zvok in glasbo.
Seveda pa ima stvarjalno delo na predstavi neposredno zvezo z igralskim ustvarjalnim procesom, ki ga Tomi Janežič s svojimi sodelavci skozi leta razvija v Studiu za raziskavo umetnosti igre in ki se ukvarja z igralsko ekspresivnostjo ter potmi v igralskem ustvarjanju.
Avtorji gledališkega scenarija: Tomi Janežič s sodelavci in izvajalci
Režiser: Tomi Janežič
Dramaturga: Tomaž Grom in Špela Trošt
Oblikovalec prostora in video podobe: Tomi Janežič
Kostumografija: Tomi Janežič in Janja Majzelj
Skladatelj in oblikovalec zvoka: Tomaž Grom
Oblikovalca luči: Tomi Janežič in Igor Remeta
Organizator in producent: Špela Trošt
Igralca: Tomi Janežič in Janja Majzelj
Oblikovanje zvoka v živo: Tomaž Grom
Kamera: Špela Trošt in Igor Remeta
Fotograf: Marcandrea
Zahvala sodelavcem v igralskem ustvarjalnem procesu Pavletu Ravnohribu, Scottu Fieldingu in Sretenu Mokroviću
Produkcija: Studio za raziskavo umetnosti igre – Ljubljana
Koprodukcija: Gledališče Glej in CSS Udine
Kaj: Gledališka predstava
Kdaj: sob, 15.10.05
ob 21.30
Kje: Gledališče Glej, Gregorčičeva 3, Ljubljana, glej@siol.net
Vstopnina: 1.500,00 sit in 1.000,00 za študente, dijake in upokojence