slovenska adaptacija gledališke predstave Endless Medication
“Rosa je izdelovala tudi cvetlične kronice, mama in stara mama nista ničesar posumili, kronice so bile na glavi tako lepe. Nista vedeli, da je Rosa vanje skrivala ostre žeblje in so ji žeblji delali luknje v glavo. Nista vedeli, da je Rosa hotela postati fakir.”
“In bog je rekel: Jaz sem divan pravičnosti. In golob je rekel: Tudi jaz, ali ni to malo problematično, bog? Ne, ne, je rekel bog, midva sva torej dnevna soba pravičnosti. A, tako, je rekel Jezus. Jaz pa sem torej gosta preproga v dnevni sobi, gosta preproga, ki bo vedno ostala bela, čista, preproga in gosta.”
Klub Channel Zero, Metelkova Mesto
premiera: nedelja, 14. 5. 2006 ob 21.00
ponovitvi v maju: ponedeljek, 15. 5. in torek 16. 5. ob 21.00
ponovitvi v juniju: sreda, 7. 6. in četrtek, 8. 6. ob 21.00
režija in priredba: Simona Semenič
dramaturgija: Jerneja Kušar
nastopata: Barbara Krajnc in Jelena Rusjan
oblikovanje svetlobe: Janko Oven
izdelava kostumov: Nina Holc
mentorica za harmoniko: Maja Vujović
oblikovanje letaka: Alma Dlakić
fotografija: Nada Žgank
prevod besedila: Tanja Lesničar Pučko
Slovenski prevod besedila Endless Medication, objavljen v reviji Apokalipsa (št. 94/95, 2005), bo mogoče kupiti pred predstavo. Cena: 1000 SIT
produkcija: Društvo Mesto žensk, producentka: Sabina Potočki
v sodelovanju: KUD Channel Zero, AKC Metelkova mesto
s pomočjo: Društvo ŠKUC-LL, klub Monokel. AKC Metelkova mesto
tisk: Emona tiskarna d.o.o. Ljubljana
predstavo sta omogočila Ministrstvo za kulturo RS in MOL oddelek za kulturo
O predstavi:
Večna medikacija pripoveduje zgodbo o Rosi, dekletu, ki ne joče. Oplodi jo JesusChristMachine in kmalu rodi – skozi drobovje – božjega vnuka. Bog se pojavi v obliki govoreče žarnice, nosečnost pa ponazarja lubenica, ki raste pod Rosinim krilom. Ker se otrok razvija v Rosinem drobovju, zaustavi njeno presnovo: lubenico je treba razrezati/splaviti. Z božjo pomočjo Rosa končno (iz noge) rodi majhnega dečka, ki nikoli ne joka. Zgodba se zaključi z Rosinim zaprtjem v umobolnico, detomorom in procesom, na katerem je Rosa obsojena na zdravljenje brez konca.
Večna medikacija je performans, narejen v slogu ‘fairground’ (sejemskega) gledališča. Marijs Boulogne obravnava gledališke trike na otročji, luciden, pa tudi perverzen način. Skatološka moč je skrita za navidezno nedolžnostjo dveh energičnih, radoživih in brezskrbnih deklet. Neprisiljen, samoumeven način, s katerim se lotevata obscenosti in nasilja, vodi zaradi predmeta obravnave – spočetja in rojstva božjega vnuka – v obliko religiozno obarvane pornografije.
Ime dekleta – Rosa – izhaja od sv. Roze iz Lime (1586-1617). V Večni medikaciji – o čemer pripovedujejo tudi izkušnje številnih mistikinj iz istega obdobja – se verska ekstaza zlahka sprevrže v delirij z močnim seksualnim nabojem. Svetost in bogoskrunstvo hodita z roko v roki.
Marijs Boulogne je študirala režijo na bruseljskem RITS in potem preživela še leto dni na oddelku za ‘svobodne delavnice’, nove medije, instalacije in interdisciplinarno ustvarjanje. Napisala in režirala je Voulez-vous poeper avec môa in Herzschmerz ter priredila in režirala De Groot en Klein (Botho Strauss), De presidentes in Anticlimax Wernerja Schwaba. Je avtorica video performansa Visioenen in instalacije Fuck me dead (performans, video, diapozitivi, vezenine) o vdanosti in ekstazi, ki je bila prikazana junija 2002 na Nieuwpoorttheater v Gentu, na time-festivalu 2003 in STUK.
Simona Semenič (1975) je na ljubljanski AGRFT doštudirala dramaturgijo, kot dramaturginja in/ali soavtorica je sodelovala pri projektih: Cleansed (režija Ivan Talijančić, 2003, Exodos, Wax Factory), … She Said (režija Ivan Talijančić, 2005, Mini Teater, Cankarjev dom, Wax Factory; soavtorica teksta in producentka projekta), Črna kuhna (avtor: Peter Kus, režija: Barbara Bulatović, Mini teater, 2004), What a feeling (avtorica: Nina Meško, 2003, Zavod Masa in Cankarjev dom), A.C.T. Metelkova (avtorja: Hiroko Tanahashi, Max Schumacher, 2005, Mesto žensk) in Kartografija celovečernih slik (avtor: Rok Vevar, 2005, Glej, Maska, Cankarjev dom, soavtorica videa). Kot soavtorica je sodelovala z Rokom Vevarjem pri predstavah: Polna pest praznih rok (2001, Zavod Museum), Solo brez talona (Glej, Maska, 2003). Trenutno v Gledališču Glej vodi projekt PreGlej, ki se ukvarja z uprizarjanjem bralnih različic tekstov še neuveljavljenih slovenskih dramatikov. Je avtorica dramskih tekstov: Solo brez talona (2003), Več (2005), 24 ur (2006), Loving Willy (v ang., 2005) in Nogavice (2005).
Barbara Krajnc (1973) je doštudirala dramsko igro na ljubljanski AGRFT, kjer je zaključila tudi magistrski študij. Še v času študija je začela igrati v različnih slovenskih gledališčih; predvsem v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani (A. P. Čehov: ‚Utva’, A. P. Čehov: ‚Tri sestre’, Sofokles: ‚Kralj Ojdipus’, Nič igranja, prosim, rež.: Tomi Janežič) in Slovenskem ljudskem gledališču v Celju (W. Shakespeare: ‚Kralj Lear’, rež: Matjaž Zupančič, B. A. Novak: ‚V ozvezdju postelje’, rež.: Vinko Moderndorfer), v Gledališču Ptuj (Praznina, stara zgodba iz moje vasi’, rež.: Tomi Janežič) ter v Plesnem teatru Ljubljana pri predstavi ‚Blastostrelka’ in ,(Impro)ove’ koreografinje Sinje Ožbolt, v Mestnem gledališču ljubljanskem (P. Shaffer: ‚Equus’, rež.: Tomi Janežič). Sodelovala je tudi pri vseh avtorskih Studia za raziskavo umetnosti igre in številnih drugih avtorskih projektih v različnih izveninstitucionalnih organizacijah. Za svoje vloge je še kot študentka prejela Študentsko Prešernovo nagrado za vlogo Claire v Genetovih ‚Služkinjah’ (rež.: Tomi Janežič) ter Severjevo nagrado za vlogo Veronike v Hiengovi ‚Lažni Ivani’ (rež.: Aleš Novak).
Jelena Rusjan (1979) je po končani srednji baletni šoli doštudirala igro na Akademiji scenskih umetnosti v Sarajevu. Kot koreografinja, igralka in plesalka je sodelovala v številnih predstavah v Bosni in Hercegovini (Otvorena scena Obala, Narodno pozorište Sarajevo). V letu 2005 pa je v Sloveniji nastopila v predstavah Galerija mrtvih žensk (avtorici: Maja Delak in Maja Kline, 2005, En-Knap in Cankarjev dom) in Čudna so pota Gospodova (avtor: Borut Bučinel, 2005, KUD Samosvoj in KUD Pozitiv).
Jerneja Kušar (1982) je absolventka dramaturgije na AGRFT. Kot dramaturginja je sodelovala pri predstavi Koza ali Kdo je Silvija? v MGL (2005). Režirala je predstavo Izsiljena ženitev v Prosvetnem kulturnem društvu Ivana Cankarja v Šentjoštu (2005) in bralno uprizoritev dramskega besedila Kristine Radešček: Vanitas Mundi (Glej, 2006). Skupaj z Majo Šorli je napisala dramski tekst Sprejem, ki je bil bralno uprizorjen v okviru PreGleja (2005).
Društvo Mesto žensk odpira prostor, v katerem lahko umetnice, teoretičarke in aktivistke z vseh koncev sveta predstavljajo svoje stvaritve in dosežke širši javnosti. Od leta 1995 predstavlja umetniško in kulturno produkcijo žensk, ki ustvarjajo na področju odrskih umetnosti, glasbe, vizualnih umetnosti, filmske in video produkcije, literature in teoretičnih znanj. Na ta način želi spodbuditi javno diskusijo in ozaveščenost o neproporcionalni udeležbi in zastopanosti žensk v umetnosti in kulturi ter nenazadnje v družbi kot celoti. Hkrati predstavlja intelektualno platformo, ki izpostavlja pomembne in kritične vidike sodobnosti.
Povezave:
http://www.cityofwomen.org
http://www.ch0.org
http://www.buelens-paulina.be
Kaj: Gledališka predstava
Kdaj: ned, 14.5.06
ob 21.00
Kje: Metelkova mesto – Channel Zero, Ljubljana