Gibalno-gledališki avtorski projekt Mateje Pucko in Viktorja Megliča
V gibalno gledališki predstavi se bosta avtorja soočala s problemi, na katere naleti senzibilen posameznik ob stiku z današnjo kapitalistično ustrojeno družbo, ki s svojo populistično-marketinško idejo potrošništva hočeš nočeš kroji posameznikov vsakdan. Določa ga, umešča, kroji in od njega zahteva, da se podreja družbenim standardom, modnim trendom, hoče, da plava s tokom, se prepušča svetu, ki lahko funkcionira brez osebnih odnosov, brez eksistencialnih vprašanj o lastnem bitju in brez medosebnih odnosov. Ampak, ali v taki družbi res lahko živimo?
Posameznika, kot sta akterja v Vikeji, se soočata s krizo identitete in želita vzpostaviti lasten odnos do sebe, sočloveka in sveta, v katerem živita.
Njuno izhodišče je avtorska zgodba, s katero reflektirata dojemanje sveta v povezavi z zgodbo dveh individuumov, ki začutita potrebo po spremembah, saj ju družbena sistematiziranost omejuje, krati njuno svobodo in ju odvrača od resničnega jaza, človekovega bistva.
Avtorja bosta z gledališkimi (govor, igra, dialog) in gibalnimi sredstvi gradila gledališko- gibalno zgodbo. Gibalni del bo temeljil na prvinah japonske buto tehnike (ki je nastala po 2. svetovni vojni kot upor proti klasični kulturi in amerikanizaciji Japonske). Skozi jezik “buta” bosta spregovorila skozi zgodbo hrbta. Hrbet v japonski tradiciji predstavlja človekov resničen obraz, iskreni jaz, ki se ne more skrivati za raznovrstnimi maskami. Nežno-tragično, privlačno-groteskno in z neznosno lahkotnostjo njuno telo skozi “buto” preide v plesni gib očiščenega telesa, ki se je osvobodilo spon.
Sledil bo prehod k zunanjemu obrazu, v svet zunanjosti. Soočila se bosta z resničnim življenjem in s tem, kar sta: dve osebi v svetu tehnološkega napredka, polnega informacij, pravil, podatkov Prekipevanje kapitalistično nastrojene marketinške duše sodobnega sveta se bo stopnjevalo do velikega poka, ki bo posledično pripeljalo do destrukcije obeh posameznikov.
Nato se bo posledično odvilo individualno soočanje z lastnim bitjem, bredenjem po osebnih problemih, besede se bodo transformirale v gib, telo bo preraslo v um. Individuuma se bosta morala sestaviti, poiskati rešitev in sprejeti sebe kot del svetovnega bitja. (Med izvajanjem te zgodbe bosta izvedla prizor tehnike buto in z njim pokazala univerzalnost človeške bolečine, njegovega dna.)
Rešitev iz lastne destrukcije, ki jo je sprožil družben sistem, bosta akterja ponazorila tako, da se bosta vrnila v prizor, ki je sprožil razpad. Akterja, ki sta se pred očmi gledalcev sesula kot družbena produkta 21. stoletja, se bosta lahko po soočenju z lastnim jazom sestavila kot neobremenjena človeka, ki bosta zunanji svet od zdaj naprej sprejemala s kritično distanco. Skozi bolečino uvida bosta na razvalinah propada zrasla v osamosvojena človeka. Slekla bosta utesnjeno kožo, sprejela sebe in v sočloveku našla ogledalo.
Kaj: Gledališka predstava
Kdaj: ned, 7.1.
ob 20.00
Kje: Pekarna – Dvorana Gustaf, Maribor
Vstopnina: Vstopnine ni!