Moje življenje je lepa pravljica, tako razkošna in imenitna. Èe bi bil kot fant, ko sem reven in sam odšel v širni svet, srečal dobro vilo in bi mi ta dejala: ‘Izberi si svojo pot in cilj, in potem te bom varovala in vodila, kakor se bo pač razvijal tvoj duh in kakor se na tem svetu po najboljši pameti mora zgoditi!’, se moja usoda ne bi mogla zgoditi srečnejše, pametnejše in boljše, kot se je. Zgodba mojega življenja bo svetu povedala, kar je povedala meni: da je nekje ljubi Bog, ki skrbi za to, da je na koncu vse lepo in prav.
(H. Ch. Andersen: Pravljica mojega življenja, Študentska založba)
Nekoč sta na mizici pred zrcalom stala Pastirica iz porcelana in majhen Dimnikar, in ker sta tako dolgo in tako blizu stala drug zraven drugega, sta se, tako kot se v pravljicah rado zgodi, zaljubila. Tik ob njiju je stal še en porcelanast kipec. To je bil star Kitajec, ki je znal kimati in je trdil, da ima oblast nad Pastirico. Na stari omari pa je vse okoli sebe grozeče opazovala iz lesa izrezljana figura zlobnega možica s kozlovskimi nogami, majhnimi rožički na glavi in z dolgo brado. Otroci v sobi so mu rekli kar Kozonogi nadpodgeneralni vojni četovodja. Kozonogi se je zaljubil v Pastirico in od starega Kitajca je zahteval njeno roko. In ker je Kitajec znal le kimati, mu je pokimal. Pastirica seveda ni hotela postati trinajsta Kozonogova žena in ker sta se z Dimnikarjem vroče ljubila, sta se odločila pobegniti v širni svet. Pot ven pa je speljana le skozi strm in temačen dimnik … Èe bi radi izvedeli, kako se bo pravljica končala, si boste morali skupaj s svojimi najmlajšimi predstavo čim prej ogledati.
Pravljica Pastirica in dimnikar spada med Andersenove najlepše, čeprav morda ne tako znane pravljice, kot so Mala morska deklica, Grdi raček, Cesarjeva nova oblačila, Deklica z vžigalicami, Snežna kraljica idr. V njej je Andersen, tako kot v večini svojih pravljic, prikazal ljubezen kot tisto silo, ki premaga še tako velike prepreke, če je prava. Za razliko od nekaterih bolj pesimističnih Andersenovih pravljic se v Pastirici in dimnikarju kljub zlu, ki grozi, da bo uničilo ljubezen, po spletu okoliščin pravljica konča srečno. In ker se čustva najlažje izražajo z glasbo, je režiserka Špela Stres napisala tudi songe. Uglasbil jih bo Igor Leonardi, v ritmu in melodiji, ki bosta tako mladim kot malce starejšim hitro prišla v ušesa, zato se ne čudite, če si jih boste po predstavi prepevali tudi vi.
Hans Christian Andersen, nedosegljiv mojster v prikazovanju dobrega in zla, je zaslovel s pravljicami, čeprav je pisal vse literarne zvrsti. Izdal je osem pesniških zbirk, šest romanov, petdeset iger, triindvajset potopisov, tri knjige dnevniških zapisov (Pravljica mojega življenja), pisma (ki so ohranjena v obsežnih izdajah) in seveda 212 pravljic. Njegova dela so tako razširjena, da je bilo v več jezikov prevedeno le še Sveto pismo.
Vendar njegova literarna pot nikakor ni bila lahka in premočrtna. Tako kot junaki njegovih pravljic je moral skozi veliko življenjskih preizkušenj, preden so ga priznali v literarnih krogih. Njegove pravljice prav zato preveva globok socialni čut, sočutje do trpečih in izkoriščanih, poznavanje človeške duševnosti in neizmerna domišljija.
Špela Stres je pred kratkim na AGRFT diplomirala iz gledališke režije. Že med študijem je napisala dramsko besedilo Šotor v parku, s katerim se je na natečaju za mlade dramatike na Ptuju uvrstila med nominirance. Kot asistentka režije je sodelovala tudi pri uprizoritvi Brechtove Malomeščanske svatbe v našem gledališču.
Kaj: Gledališka predstava
Kdaj: pet, 12.5.06
ob 09.30 do
Kje: Kosovelov dom, Sežana