Dolina solz je zgodba greha, razvalin življenja, maščevanja srenje, bratov, hčera, mater, dedičev
SLODRA 2 ; DOLINA SOLZ
Soavtor in režiser Tomaž Štrucl
Ekipa:
Režija, scenografija, oblikovanje luči in soavtorstvo scenarija: Tomaž Štrucl
Nastopajoči in soavtorji scenarija: Daša Doberšek
Gašper Jarni
Uroš Maček
Ajda Toman
Izbor dramskih odlomkov: Branko Jordan in Magda Lojk
Glasba: Boštjan Narat / iz zapuščine Albina Zavadlava
Kostumografija: Mateja Benedetti
Lektorica: Mateja Dermelj
Oblikovanje: Tanja Radež
Fotograf: Igor Škafar
Prodikcija: Gledališče Glej
Sezona: 2006
Premiera:21.1.2007 ob 21. uri
Prva ponovitev: 22.1.2007 ob 21. uri
Projekt sta podprla Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana
Vsaka misel je samo odlomek
“Za gledališče je dovolj preprost vaški oder, na katerem bi preprosti igralci igrali preproste igre iz življenja za življenje. // Pišimo igre iz navadnega življenja, da bodo vsakemu preprostemu človeku umevne. Zdrave naj bodo in jedrnate, polne krepkega čuta, ki sega v srce; preprosto dejanje, malo oseb, da ne bode treba drugih priprav.”
(Josip Stritar, Po velikem požaru)
Najbrž bi lahko bil ta Stritarjev napotek vzeli kot ironičen koncept uprizoritev, ki se jih loteva projekt Slodra (krajšava za Slovenska dramatika). Ironičen zato, ker ga izvršuje dobesedno – vsebine iger so vzete iz navadnega življenja, tistega, ki ga v glavnem pozabljena, pa vseeno nemajhna zakladnica slovenske dramatike s konca 19. do sredine 20. stoletja, skoz in skoz (p)opisuje, in so vsakemu preprostemu človeku razumljive. Dejanja so skromna, oseb je malo, zlasti na odru, ravno zato, da ne bi bilo treba drugih priprav. Ironičen pa je tudi zato, ker slovenska gledališka produkcija dobrih sto let po velikem požaru, po procesu ti. evropeizacije in po izkušnji (post)moderne vse bolj pristaja prav na argumente, ki jih tako strastno zagovarja Stritar. Temu je očitno zato, ker “to hoče publika”.
Dolina solz je zato nemara namenjena prav publiki. Namreč slovenskemu občestvu, tej skrpani in
zakrpani zaplati križevega pota, kjer je majhno vse, pa so zato majhne tudi ambicije, želje in napori. Zato tudi podnaslov, mišljen kot upanje: Čez sto let bo vse drugače.
Dolina solz je zgodba greha, razvalin življenja, maščevanja srenje, bratov, hčera, mater, dedičev
nebeškega kraljestva, skratka Amerikancev, ki strti, na smrt obsojeni in samosvoji med krivico in
dobroto v blodnem ognju, kadar se utrga oblak kot Hrastovi, Kreflovi, Vrankoviči, Mrakovi,
Logarjevi in kar jih še je doživijo očiščenje ali pač izgon iz raja.
Medtem ko pijani, lačni, sprti eden z drugim in sami s sabo kričijo, se lasajo in obtožujejo, na koncu vselej zagrabijo za sekiro in storijo tisto, kar se od njih po izročilu pričakuje, namreč da jasno pokažejo (!) kdo in kaj in čigavi so. Kajti Slovencem, in ti, ki nastopajo v naših zgodbah, so vedno Slovenci, se identiteta izoblikuje in uresničuje kot negacija; Slovenci ne kažejo čustev, ne poznajo šibkosti, ne bojijo se udariti in ne izpustijo nobene priložnosti, da ne bi pokazali, čigava roka je težja in bridkejša (prosto povzeto po Alenki Puhar, Prvotno besedilo življenja).
Kot v retrospektivi se tem finalnim trenutkom trpljenja, muke in bolečine, tem napolnjenim dolinam solz (gre tako rekoč za poplavljene pokrajine) kot božja razodetja prikažejo tiste prave podobe občestva, naše publike, naše zavesti, ki je in bi morala biti pobožna, ponižna, pokorna, pridna, potrpežljiva, resnicoljubna in predvsem bogaboječa.
Zato naj kot mantra obvelja Pregljeva molitev: kjer je vera, tam je ljubezen, kjer je ljubezen, tam je mir, kjer je mir, tam je bog, kjer je bog, tam ni nadlog.
Sodeč po prebranem, in uprizorjenem, na Slovenskem Boga že dolgo ni.
Kaj: Drama
Kdaj: ned, 21.1.
ob 21.00
Kje: Gledališče Glej, Gregorčičeva 3, Ljubljana, glej@siol.net