Prvo srečanje Muzejskega kluba 2005
Muzejski klub je tradicionalna prireditev Pokrajinskega muzeja Maribor, katere namen je pogovor ob izbrani muzealiji in druženje z obiskovalci. Vodenje kluba vsako leto zaupamo drugemu zunanjemu sodelavcu, v letošnjem letu bo vodja kluba režiser in samostojni ustvarjalec na področju kulture Aleš Novak.
Gostja prvega srečanja Muzejskega kluba 2005 bo Barbara Jaki iz Narodne galerije Ljubljana, predstavili pa bomo portreta Konstancije Tappeiner in Franca Tappeinerja iz sredine 19. stoletja, deli neznanega avtorja.
V umetnostnozgodovinski zbirki mariborskega muzeja je kar precej portretov Mariborčanov in med njimi sta tudi portreta zakoncev Tappeiner, moža Franca in žene Konstancije. Sliki sta po kompoziciji značilni deli portretne umetnosti prve polovice 19. stoletja in posebej bidermajerja, ki ga v umetnostni zgodovini zaokrožujeta letnici 1815 in 1850. Tako kot stojita pred nami Tappeinerja, so postavljali svoje modele pred slikarsko stojalo tudi veliki mojstri, denimo F. G. Waldmüller ali F. v. Amerling, pri nas pa kak Jožef Tominc ali Matevž Langus. Zakonca kar v klasični togi drži zreta v slikarja, njuni obleki in nasploh vsa oprava pričata o meščanskem ugledu, odgrnjena zavesa pa razkriva pogled na domačo veduto. Franc Tappeiner nosi črn frak z visokim ovratnikom in v zapestju odprtimi rokavi, k temu svetle hlače in pentljo pod vratom. Pod frakom je videti telovnik, nadalje prsni, škrobljeni del srajce, ki ga krasi nakit v obliki drobnega cveta. Kar neizogiben atribut meščansko napravljenega moškega tistih dni je verižica za uro, kakor tudi prstan pečatnik.
Tudi gospa Konstancija zre v gledalca na moč resnobno in z vsem bliščem, ki ga premore. Zeleno obleko s sorazmerno velikim, a vseskozi spodobnim izrezom poživlja nakit � ogrlica s smaragdnimi kamni v zlatem ali pozlačenem okovju. Podobno so zasnovani tudi uhani ter broša z obeskom na prsih. Temni lasje se mehko spuščajo do ušes in so v tilniku speti v vozel.
V tem času skoraj ne poznamo damskega portreta, kjer bi bila upodobljenka brez ogrinjala ali šala. Moda je narekovala kašmirske šale, ogrinjalo na naši sliki pa bi prej govorilo za tkanino z okrasno vezenino. Tudi knjižica v rokah upodobljenke je kar obvezen atribut svojega časa. Lahko bi bil molitvenik, a po platnicah pa bi prej sklepali, da gre za zbirko pesmi ali povesti.
Mariborčani v tedanjem času niso kaj veliko vedeli o velikih mojstrih bidermajerskega slikarstva. Izjema so bili le tisti, ki so imeli tesnejše stike z Dunajem in Gradcem, precej manj najbrž z Ljubljano. Portrete so zato naročali predvsem pri domačih umetnikih, ki so znali malomestne prebivalce, pogosto bolj podeželane kot meščane, upodobiti v všečni, četudi morda navidezni uglednosti.
Srečanje bo v Muzejskem razstavišču Rotovž, Rotovški trg 1, Maribor
Kaj: Predstavitev
Kdaj: tor, 22.2.05
ob 18.00
Kje: Muzejsko razstavišče Rotovž, Maribor