Multimedijski likovno-glasbeni projekt
V Sinagogi Maribor se bo od 19. ure naprej odvijal zanimiv multimedijski likovno-glasbeni dogodek – Comet Amadeus ’06.
Pri projektu sodelujejo: Milan Erič, Oto Rimele, Rudi Uran, Marjan Drev, Matej Koren, Marko Kadič, Luksy, Doris Flandorfer, Laszlo Varvasovszky, Breda Suša, Enver Dragulj, Urška Golob Helö, Luka Popič, Dado Dragulj, Bojan Hač‘ihalilović, Boris Jerenec, Vojko Pogačar.
Nosilca projekta sta Enver Dragulj in Rudi Uran.
Veliki, genialni umetniki so kot kometi. Pojavijo se nepričakovano. Od nikoder. Zasvetijo, pustijo sled in izginejo v globini noči. Ne glede na to, ali je genialnost “božji dar” ali moč nekega vesoljskega logosa, ki zaznamuje redke primere homo sapiensa, katerim je podarjena ogromna količina človeške ustvarjalnosti, pred katero mi, navadni smrtniki, skoraj onemimo. To, o čemer lahko govorimo in pričamo, je njihov prispevek k svetovni umetnosti, ki ga potrdi čas, kajti za seboj pustijo popolnoma nove svetove, ki po fizičnem odhodu telesa genija, nadaljujejo svojo samostojno in brezčasno življenje.
Nobena umetnost ne more spremeniti sveta. Tisto, kar zmorejo njeni ustvarjalci je, da ta svet na bolj ali manj originalen način interpretirajo. Comet Amadeus 06 je avdio-vizualni projekt, ki ni samo homage velikemu ustvarjalcu W. A. Mozartu, čigar genialnost je potrdil čas, kot najboljši sodnik, temveč predvsem ustvarjalna igra izbranih umetnikov, ki želijo dati svojo lastno umetniško igro – repliko na delo velikega maestra. Poleg likovnih in video umetnikov sodelujejo tudi skladatelji. Projekt je predviden s predstavitvijo svojih eksponatov tako znotraj galerije, kot tudi z nekaterimi objekti, skulpturami, inštalacijami ali video projekcijami na odprtem prostoru.
Hegel v delu “Filozofija zgodovine” trdi, da ni nič velikega nastalo brez strasti. Skozi strast, ki se želi uresničiti, se manifestirata človeška volja in želja. Zakaj je strast težko opisati ali prenesti v nek medij z določenim postopkom? Zato, ker se nek resničen dogodek zdi podoben sanjam. A sanje so fluidne in kakor pesek zdrsijo iz naše pesti, ko jih poskušamo ujeti in jim dati neko določeno formo. “Zakon srca” postaja središče volje. Strast, in opitost z njo, je nevarna, ker nas potiska in prisiljuje, da se podredimo temu zakonu srca. Teorija kompenzacije nas poskuša prepričati, da je veliko število človeških aktivnosti zgolj substitucija za neko neuresničljivost. No, na srečo ta ali njej podobne teorije imajo velik manko, ker zanemarjajo dejstvo, da človek pogosto počne nekaj, ker to želi početi, ne da bi prikrival neka globlja pomanjkanja. Ima rad otroke zaradi otrok samih, ustvarja, ker ga na to poziva sama stvar, poje, ker mu je do petja. In prav takrat, ko se v popolnosti potopi v tisto, v čemer uživa, se mu zgodi, da dojame tudi to, kar presega njegovo dejavnost. Zmožen je doseči prag transcendence. In glede na to, da je takšen trenutek bližje prividu, kakor realnosti, umetnik, znanstvenik ali filozof, ki se dotakne ali začuti ta prag, ve, da je v njemu lahko več stvarnega življenja in človečnosti, kot v njegovi “stvarnosti”, ki ga obdaja in v kateri živi svoje unikatno življenje.
Ko Mozart v svojem zadnjem pismu, nekaj mesecev, preden se za vedno vrne na svoj komet, napiše “življenje je lepo”, izvemo iz prve roke, da svojega obstoja ni imel za turobnega – in vedrina njegovega dela nam postane razumljiva.
(Enver Dragulj)
Kaj: Prireditev
Kdaj: tor, 26.9.06
ob 19.00
Kje: Sinagoga, Židovska 4, Maribor
Vstopnina: vstop prost