razstava
Na cedilu
V dotiku z nezavednim
V prelomnem času na začetku devetdesetih let preteklega stoletja je umetnost, podobno kot v Sloveniji tudi na Hrvaškem, za hip zastala. V spremenjenih okoliščinah, zaznamovanih tudi še s strašljivo realnostjo vojne, ko so se razblinile dotedanje vrednote in so jih pričele nadomeščati nove, so skladno z diktatom uradne kulturne politike, usmerjene v ustoličenje “tradicije” in na novo prepoznanega nacionalnega čustva, otrpnile v negotovosti in nejasnih postulatih dezorientirane umetnostne paradigme. Praznino in odsotnost dominantnih trendov v smislu kontinuitete novih iskanj so zapolnile vase zagledane, zelo osebne umetniške izkušnje, polne zasebnih fantazem in intimnega izraza. Za te utišane, vase umaknjene umetniške prakse, je tako v slikarstvu kot v kiparstvu značilna jasno razvidna procesualnost v fizičnem dotiku z materijo, ki prevladuje nad konceptualno domišljenim svetom idej, čeravno se v dokončnem prelomu z opisano duhovno prepreko v prvih letih novega tisočletja tudi te t. i. “avtopoetike”, prej navidez osredotočene le na neoekspresionistične tavtološke konstrukte brez referenc na zunanji svet, napolnijo z jasnimi sporočili eksistencialnega razmisleka o svetu.
V takšen miselni tok umetniškega ustvarjanja se zdi zapredeno tudi čutno vzdrhtelo plastično oblikovanje izjemno tenkočutne hrvaške kiparke Antonije Balić. Za njeno zgodnje delo v pop-artistični maniri upodabljanja predmetov iz vsakdanjega življenja sta značilni ironija in jedek komentar aktualne socialne, celo politične realnosti, a brez resničnega angažmaja in z distanco, s katero igrivo, do absurdnih razsežnosti hipertrofira resnobo tegob elementarnega preživetja. V naslednjih letih se je posvetila eksperimentiranju z različnimi materiali, z nenavadnim kombiniranjem različnih tehnik pa je ustvarila zelo oseben meditativni prostor, kjer se v procesu intuitivne akulturacije kipi spreminjajo v temne gmote, ki s svojo fizično prisotnostjo in močjo obvladujejo vse človekove čute. Utišane retorične retorte skritega mističnega simbolizma se sedaj uresničujejo v nekakšnih kvazi mitoloških, arhetipskih, ritualnih instalacijah, kakršna je tudi postavitev v sugestivnih prostorih kostanjeviškega samostana.
Objekti, povezani v prostorsko zaokroženo postavitev z naslovom “Na cedilu”, izgledajo kot stvari, ki jih poznamo, a jih nismo nikoli videli. S poudarjeno organsko strukturo ter očitnim, a prikritim profanim značajem se pazljivo umeščajo v majhne niše razgibanega razstavnega prostora in se v čudežu auratičnega žarenja svoje fizične prisotnosti spreminjajo v predmete neznanega obrednega rituala. Z dvoumno izmuzljivostjo ekstatične morfologije se romantično in sanjavo preobražajo iz figurativnega v abstraktno, iz realnega v namišljeno, nadrealno, in – konec koncev – iz ideje v formo in zopet nazaj k ideji, s katero je nagovorjen gledalec, čeprav se zdi, da vsak poskus razlage predmetom odtegne nekaj njihove magičnosti, ki se zrcali skozi nedorečenost in pomensko razprtost ter moč, da vzbujajo čustva in neoprijemljive asociacije. Večplastna pomenska struktura je bržkone hote razpeta med pejorativno neposrednost in privzdignjenost prispodobe, v njej pa lahko prepoznamo celo utilitarno nujnost prebujene ekološke zavesti, a senzibilnost aktualnega trenutka in v njem delujočih umetnikov je v primerjavi s poudarjenim političnim diskurzom podobne umetniške prakse pred tremi desetletji pač izrazito drugačna. Ideal socializacije umetnosti in estetske dejavnosti v družbenem prostoru, ki je zahteval konkretno eksistencialno prisotnost umetnika v realnem, konkretnem vsakdanjem življenju, je danes nadomestila občutljiva konceptualna zaznava pojavov, ki v nasprotju z ideološko umetnostjo promovira parcialno, fragmentarno in subjektivno idejo, subverzivno le toliko, kolikor na miselnem nivoju sprevrača ustaljene civilizacijske vzorce. Aktualna umetniška misel je s pomočjo dediščine postmodernizma povzela metaforičen način odzivanja na angažirane teme našega življenja. Njen jezik je v nasprotju s samorefleksivnim diskurzom modernizma zopet alegorija, medtem ko je referenčni odnos s stvarnostjo kodiran v semiološkem značaju umetniške govorice, ki je polje socialnega in družbenega razširila v nepregleden preplet strukturnega razmisleka o funkcioniranju sodobnega sveta, oprijemljivega in dojemljivega le še v izdvojenih posameznostih.
Delo Antonije Balić je zaznamovano z obsesivno ročno obdelavo, tekstura površinske obdelave materialov pa je njeno najmočnejše izrazno orožje. Tekstura se razvija do tiste točke slikovite manipulacije gradiv in predstav, ki včasih kipu celo onemogoča vzpostavitev haptičnih vrednosti, saj postane osrednji nosilec mentalnega koncepta in ga nikakor ne moremo enačiti z informelsko abstraktnostjo. Tudi ready-made objekte prekriva trepetajoča koprenasta ovojnica, nekakšna siva mrena čez oči pogleda, ki v vizuri priprtih vek prisluškuje pozvanjanju arhetipskih struktur imaginarnega, a vseprisotnega elementarnega občutja sveta. Skulpture prekriva svojevrstna patina, ki jih iz sedanjosti seli v čas in prostor, ki je v resnici daleč od vsakdanje realnosti, saj skuša nadeti formo nezavednemu. Krožne oblike tudi z naslovom sugerirajo mandale, meditativna sporočila skladnosti vidnega in nevidnega sveta, a po Jungu tudi simbole človekove psihe, napredovanje k njihovim središčem pa je analogno odkrivanju samega sebe v stremljenju k uravnoteženemu umevanju sveta. A središča mandal Antonije Balić so perforirane s sifoni (cedili človeške nečimrnosti?), simbolnimi odtoki, v katere se seseda tisočletna uganka o smislu vsega, kar obstaja, medtem ko se monohromna in žametasta črnina, ki jih obdaja, sugestivno prilagaja ritmičnemu valovanju brezčasovnosti, ki je ena od temeljnih skrivnosti sveta.
Marko Košan
Vabimo tudi k ogledu stalnih zbirk !
___________________________________________________________
GALERIJA BOŽIDAR JAKAC
Grajska cesta 45, 8311 Kostanjevica na Krki
T: 07/49 87 008, 49 87 108
F: 07/49 87 335
Odpiralni čas:
torek – nedelja od 9.00 do 18.00
Ob ponedeljkih zaprto.
www.galerija-bj.si
info@galerija-bj.si
Kaj: Razstava
Kdaj: pet, 2.6.
ob 19.00 do ned, 16.7.
Kje: Galerija Božidar Jakac, Grajska cesta 45, Kostanjevica na Krki, 07/49 87 008
Vstopnina: odrasli 600 SIT, otroci in mladina 300 SIT