fotografska razstava avtorja iz BiH
Fotografija je danes univerzalna zadeva. Ta trditev prav zagotovo drži, kajti živimo v civilizaciji slike, katere konstitutivna čud je globoko prežeta prav s fotografskimi vizijami. Vendar ne samo v pojavnem medijskem predstavljanju, ki zavzema vsak kotiček univerzalne vasi, temveč tudi v tisti skrivni tajni stvarnosti, ki jo doživljamo skozi sanje. Torej, javni in tudi intimni vidiki našega življenja so v precejšnjem obsegu svoje strukture določeni s fotografijo. Zato ne čudi niti malo, da so ravno umetnici ki globoko čutijo onorizemske vizije resničnosti tisti, ki so ta medij zelo radi sprejeli kot sredstvo za odkrivanje in upodabljanje skrivnih vidikov življenja. Prav v tem pa je tudi največji paradoks pojavljanje fotografije v človekovem slikovnem območju, v katerem je v tistem času (sredina XIX stoletja) dominiral realističen način upodabljanja stvarnosti. V strogih akademskih krogih tedanjega časa, ki so dedovanjem hegelanske idealistične estetike povezovali stvarnost v umetnosti s čim bolj prepričljivim odslikavanjem, je nastala zmeda. Fotografiji z njenimi reproduktivnimi zmogljivostmi se resničnost ni mogla zanikati, z druge strani pa v akademskih krogih, ki so vsiljevali umetniška pravila, se je Aragojeva trditev izrečena 1839 ob ustoličenju tega tehniškega čuda – da izdelava fotografije ne zahteva nobenega znanja risanja in da ni odvisna od nobene manualne spretnosti – težko mogla sprejeti. Zaradi tega dejstva je fotografija izključena iz sveta umetnosti in je dolgo časa ostala izgnanka svojega obrtnega geta. Takšen družbeni položaj fotografije je trajal vse, dokler se naučna družbena misel ni resno povprašala, kaj je pravzaprav ta svarnost, umetniki pa, dokler niso zamenjali postulat stvarnosti v umetnosti s predstavitvijo neke druge stvarnosti – stvarnosti avtonomnega umetniškega dela, ki vizionarnost in produktivno ustvarjalnost stavlja ispred one mimetične. Od tega časa nadalje je postala fotografija aktivni del moderne umetnosti, soudeleženec modernega časa in ustvarjalec nekega novega videnja stvarnosti, ki izhaja iz samega bistva tega medija, ki ga Kolan Barthes ima za obliko halucinacije. Zato je čisto umevno, da so ravno umetniki vizionarji prav fotografijo sprejeli kot svoj medij, ki z avtonomno strukturo upodablja resnično nestvarnost. Po drugi strani pa so bili fotografi, zaradi svoje dolgoletne izoliranosti iz sveta umetnosti, napoteni k raziskovanju osnovnih postulatov svojega medija
in odkrivanju onih nemimetičnih umetnosti, ki so po pojmovanju sveta bile sorodne. Od kubizima pa vse do abstrakcije. Zato je medsebojno prežemanje teh področij, abstraktnega in nadrealizma, temeljna določilnica moderne umetnosti in sodobne vizualne kulture, v kateri ima najpomembnejši del fotografija.
Ta uvod je bil neizogiben, da bi se dojelo stališče Faruka Ibrahimovića v svetu fotografije. Njegova dela, prikazana na tej razstavi, so presek dolgoletnega ukvarjanja v mediju fotografije, ki jo ta ustvarjalec kaže z neomejenimi znanji in aparaturo digitalnega zapisa in računalniškega upodabljanja slike. Prav ta oprtost na informatična znanja in moderno tehnologijo omogočaju temu izvrstnemu poznavalcu in ustvarjalcu klasične fotografije, da prodre v bistvo sodobnega slikovnega medija, ki se ukvarja z odkrivanjem in upodabljanjem nevidenih in neslutenih aspektov, ki nas okrožajo.
U bistvu je delo v tem novem mediju za Faruka Ibrahimovića raziskovalna zadeva, ki daje prednost ustvarjalnosti in poznavanju lektire likovnih smeri, tako v preteklosti kakor tudi v sedanjosti, in končno napotek v vse skrivnosti tehnologije ustvarjanja elektronske slike, od katere je – hoteli mi to ali ne – odvisno naše dojemanje stvarnosti.
Zahvaljujoč novi tehnologiji reprodukcije, so dela tega ustvarjalca postala neka vrsta grafike, njene možnosti pa se širijo v neomejenih smereh. S tem pa se širijo tudi medijske možnosti fotografije, ki sedaj zahteva tudi novo recepcijo in nov način predstavljanja in tudi drugačno razlago. V tem smislu je ta razstava skromen poskus približevanja k temu cilju in prispevek k širenju vidika in znanja o elektronski sliki kot elementu, bistvenem za dojemanje zapletenega pojava imenovanega sodoben globalni svet.
Prevod Ana Božanović
FARUK IMAHIMOVIč† je rojen 1943 v Brčkem, BinH. Že v zgodnjem otroštvu se je začel ukvarjati s fotografijo, osnovna znanja iz fotografije pa si je pridobil od uglednega tuzlanskega fotografa Matije Vučinića. V času študija se je s fotografijo ukvarjal sodelujoč v študentskem glasilu “Naši dani”, po končanem študiju pa je bil to začetek intenzivnega ukvarjanja s fotografijo. V tem razdobju snema amaterske igrane in dokumentarne filme. Vendar pa ostaja fotografija njegova največja ljubezen in tako približno zadnjih dvajset let sodeluje aktivno na vseh pomembnejših revijah in razstavah umetniške fotografije. V razdobju sedemdesetih pa do sredine osemdesetih let je pomemben njegov prispevek časopisni fotografiji. Njegova dela in foto-reportaže oglašuje večina dnevnega in periodičnega tiska. Od 1986 se ukvarja z digitalno in eksperimentalno fotografijo. Sodeloval je na 152 razstavah v domači deželi in na tujem, dobil je 45 nagrad , ter imel 2o samostojnih razstav. Nosilec je najvišjega domačega priznanja “mojster fotografije” (MF AUFBiH), ter mednarodnega AFIAP (umetnik Svetovne asociacije za umetniško fotografijo) in EPIAP.
Faruk Ibrahimović je aktiven tudi v AUF BiH kot inštruktor fotografije in oseba za mednarodne odnose te organizacije.
Kaj: Fotografska razstavaKdaj: sob, 22.9.
ob 19.00 do čet, 4.10.
Kje: Fotogalerija Stolp, Maribor
Vstopnina: vstop prost