V četrtek, 22. junija ob 20.uri na Ljubljanskem gradu odprtje razstave
Ob predstavitvi beneškega umetnika Franca Costalonge v Ljubljani se velja uvodoma vrniti v čas pomembnih dogajanja v likovni umetnosti šestdesetih in sedemdesetih let; v čas nastajanja, oblikovanja in prevlade konstruktivističnih teženj in umetnosti kinetike, ki so jih druga za drugo po vrsti predstavljale različne manifestacije s protagonisti Vasarelijem, Schoeferjem, Mavignjerom, Sottom, Le Parcom, Nusbergom in številnimi drugimi umetniki, ki so se odzvali na diametralne spremembe v družbi in času. Med njimi seveda tudi Costalonga, nekdanji pristaš informelne umetnosti, se pravi tiste, za katero smo pisali, da je materija prevladala nad duhom, vendar samo do tiste mere in do tistih možnosti, ki so zmogle pogojiti rojstvo novih umetnostnih tenzij, danes bi dejali povsem nove umetniške prakse.
Predvsem je ta duh najprej zavel v Evropi, tudi v skupnem prostoru nekdanje Jugoslavije, pravzaprav najizraziteje na Hrvaškem, kjer je zagrebška Galerija sodobne umetnosti organizirala več bienalnih prireditev pod nazivom Nove tendence, od leta 1961 dalje: “navzoča je bila tako težnja po prevladi individualizma kot duha kolektivnega dela; jasno se je pokazala napredna politična orientacija, umetnostna problematika se je osredotočila ne na vprašanje unikatnega umetniškega dela, temveč na vizualne raziskave. Le-te so kazale težnjo, da se utrdijo objektivne psihofizične osnove likovnega fenomena in vizualne percepcije, pri čemer so le-te že vnaprej izključevale vsako možnost vpletanja subjektivizma, individualizma in romanticizma, s čimer je bila obremenjena tradicionalna estetika. Bilo je tudi popolnoma razumljivo, da so dobila prednost načela industrijske proizvodnje kot najučinkovitejši instrument in kot način hitre socializacije materialnih ter duhovnih vrednost” (Matko Meštrović: Nove tendence – njihova ideologija, 1963, Zagreb.
Costalonga je leta 1967/68 po srečanju z Brunom Munarijem, duhovnim vodjem skupine Sette Veneto, radikalno prekinil s svojo slikarsko prakso. Vse do srede osemdesetih (1976) so tako nastajali njegovi inovativni kromokinetični objekti, ki so zavestno vključevali svetlobo kot estetski instrument in kot nov vizualni material; sodobna konstruktivistična smer v elektroniki je Costalongi omogočila na najboljši način izkoristiti prostor, zmanjšati sestavne dele, hkrati pa brezštevilne različice integriranja svetlobe in elektromotorja v svetlobne in svetlobno-kinetične objekte. Costalonga se je praktično v večini primerov zadržal na stabilnih svetlobnih objektih, se pravi da gre za vizualne objekte, ki koristijo svetlobo, prihajajoče iz prostora (zaradi vgrajene reflektirajoče, zrcalne, reliefne, obarvane površine). Eksperimentiral pa je ta avtor tudi s svetlobno kinetičnimi programi z izrazitimi cilindričnimi formami. Od tu je bil za Costalongo samo še korak dalje do tako imenovanih psevdoreliefov iz stekla, se pravi v strukturna razmišljanja. Razmišljanja v prelivajočih se barvnih učinkih, v razmeščanjih točkastih skupkov po površini brez sistemske razporeditve – kot po neki intuiciji, ki jo nenamerno lahko povzročijo skrivnostne, atraktivne silnice, ki tako strukturo tudi zelo konkretno porušijo, razderejo njen umirjeni ritem. Vendar za Costalongo to ni načelo racionalne devastacije; to so prej čustveni odzivi in izzivi (na primer Stolpa dvojčka), se pravi vedno še poizkusi vsaj modularnega, členovitega združevanja, če že ne pritiski in prevlade stopnjujoče se, prave neonske barvitosti, ki skoraj prekrivajo prebodene površinske rastre. V tej drobnikavosti se dandanes izživlja Costalongina pričevalnost v očitno vedno bolj intimnem razmerju s posebnim čutom za zgodovinsko tradicijo avantgarde.
Razstavo so pripravili: Mestna galerija Ljubljana, Nacionalni inštitut za sodobno umetnost iz Cerrine, Italijanski inštitut za kulturo iz Ljubljane in Festival Ljubljana.
Kaj: Likovna razstava
Kdaj: čet, 22.6.06
ob 20.00 do tor, 25.7.06
Kje: Mestna galerija Ljubljana, Mestni trg 5, Ljubljana