Slikarska razstava
“Ime mi je Duša. S pomenom mojega imena povezujem velik del svojega žitja in bitja. Zame je pomembna ‘duša’. Duša je nedoumljiva, nima teže, je neumrljiva, se ne mečka, ne plesni, ne napadajo je molji, vsaj ne tisti pravi, ne stara se, pripada nadzemeljskim razsežnostim. Kot skrbnica svoje duše skušam biti z njo v dobrih odnosih, včasih molim zanjo, privoščim ji zveličanje in večno srečo v raju. Večkrat si mislim: ‘Dušo bi dala, da bi lahko izrazila vse, kar mislim, da mislim, čustva, razpoloženja, da prodrem v njeno bistvo in ga upodobim.’ To seveda ni res, moja duša nima cene, jasno, ni naprodaj, ne podreja se dnevnim menjalnim tečajem, ne more biti predmet borznega posredništva. Duša, to sem jaz! Ponavljam znano stigmo o ‘pisanem spletu norosti in bolečin’, se z njo strinjam in pod njo podpisujem kot Duša Jesih.” (Ljubljana, maj 2006)
V slikarstvu Duše Jesih se srečujemo z metodično dekonstrukcijo slikovnega polja, ki nima več funkcije projekcijskega zaslona, na katerem bi se
odslikaval pomanjšan model pojavne resničnosti, ampak se vzpostavlja kot avtonomen teritorij percepcije barvnih in tonskih entitet, nadzorovano
vzpostavljenih iz prepleta avtoričine imaginacije in upoštevanja načel kompozicijske členitve a priori določene danosti ploskve oziroma njenih
vnaprej izbranih dimenzij. Slikarka z linearno konstrukcijo razdeli površino na neenakomerne segmente (v osnovi pravilne geometrijske like), pri
čemer pa ne sledi nastavkom racionalističnih poetik, na katerih so utemeljene neogeometristične in opartistične smeri, temveč v posamezne
razdelke intervenira z nanosi barv tako, da je ritem njenih potez berljiv kot intimni rokopis z značilnimi poudarki, kadencami intenzivnosti ter
bolj ali manj izraženimi presledki. Izbrana barvna lestvica je razmeroma umirjena, brez močnih kontrastov in komplementarnih jukstapo-zicij,
zato posamezni slikovni nizi učinkujejo zgoščeno, kot premišljeni stavki v skladbi. Sama forma je omejena s primarnimi določili delitve
površine, zdi se, da Jesihova vso pozornost usmerja v ekspresivno sugestivnost barv, ki brez retoričnih bravur nakazujejo stanja, občutja in
razpoloženja v različnih registrih doživljanja avtoričinih emocionalnih in razumskih reakcij na psihofizično dejanskost. Predstavnost teh
odzivov se materializira v ustroju barvnih površin kot najbolj izpostavljeni sintaktični prvini znotraj njenega skrbno izbranega likovnega
besednjaka, ki ji omogoča artikuliranje lapidarnih izjav brez potencirane metaforike in “literarnih” dvoumnosti. Zadržani lirizem teh podob nas
pravzaprav nagovarja s svojo preprosto efemernostjo, saj ne išče velikih eksistencialnih tem, ampak se osredotoča na hipnost subjektove
percepcije stvari in pojavov, ki jih mnogi pogosto prezrejo ali registrirajo zgolj kot nepomembne podrobnosti.
Brane Kovič
Kaj: Likovna razstava
Kdaj: čet, 29.3.
ob 20.00 do čet, 5.4.
Kje: Galerija Kljub vsemu, Trubarjeva 72, Ljubljana
Vstopnina: 0 sit