Slikarska razstava akademske slikarke Mateje Sever
TEMA NAD SREDOZEMSKIM MORJEM
Če bi lahko tisto, kar čutim o svetu in človeku v njem, izrazila s sliko brez horizonta,
bi to ze zdavnaj naredila. Pa mi ne gre preveč dobro.
Krajina in obzorje – in predvsem časovni element njune razsežnosti – mi predstavljajo
vizualni ekvivalent notranjega hrepenenja.
Obzorje mi, poleg čarobne privlačnosti, pomeni možnost za vizualno interakcijo prostora,
kjer zaznavanje po načelih prostorskega križa postane vprašljivo. Takšna prostorska „dezorientacija“
ustvarja moment, ko začnemo prostor dojemati kot čas.
Čas pa – vsaj v mojem doživljanju – najde svoj ekvivalent v svetlobi.
V njej iščem določeno občutje zastalosti, trajanja, ne-časnosti.
Včasih dojemam vse tri dejavnike – svetlobo, prostor in čas – kot en in isti fenomen.
V umetnosti, kakor tudi v življenju, se mi zdijo najbolj zagonetne in zato tudi najbolj navdihujoče
konstante.
V pričujočih “krajinskih†slikah me je zanimalo predvsem gibanje – ritem teže in lahkotnosti, gostosti in
prosojnine, ritem pojavljanja in izginjevanja.
Mreže v nekaterih slikah so rezultat težnje po razmejevanju in hkrati po sestavljanju. Všeč mi je napetost
so-bivanja dveh nasprotujočih si sil.
čeprav jih imenujemo krajine, so moje slike krajine zgolj asociativno.
So krajine notranjega hrepenenja po razumevanju sveta.
Nosilni sliki razstave, Tema nad Sredozemskim morjem in Ujeto nebo, stojita precej sami zase, malce
nostalgični za časi, ko sem še slikala templje, zanos in dramo helenističnega sveta, razredčeno s
kontemplacijo neoplatonizma…
Kako v prostor-čas vnesti skrivnost lastnega obstoja?
V bolj ali manj epileptičnem svetu se mi zdi resnično zatočišče le narava – v smislu tišine – v kateri lahko
zapopadem lepoto; ker je ne morem razumeti.
Vsaka lepota, ki se me resnično dotakne, hkrati podneti tudi žerjavico, v kateri tlijo: hrepenenje po nedosegljivem in nepremagljivost lastne narave; majhnost lastnega bitja v skrivnostnem kozmičnem in hkrati nerazložljiva istovetnost z njim; prepuščenost lastni presoji in dvoreznost svobode; prepoznavanje prijaznosti božjega in neznosna lahkost bivanja – in – nekje zelo globoko – totalno zaupanje v Lepo in Dobro, v svetlobo, ki pomeni “hočem domovâ€â€¦
(Mateja Sever)
Kaj: Likovna razstava
Kdaj: čet, 15.6.06
ob 19.00 do tor, 4.7.06
Kje: Galerija ZDSLU, Komenskega 8, Ljubljana
Vstopnina: Vstop prost