Slikar Viktor Bernik želi v svojih delih doseči specifičen status podobe, ki se napaja iz videza naše medijske realnosti in podzavesti. Montaža podob v celoto zato igra zelo pomembno vlogo. V Mestni galeriji NG bodo podobe vzete iz vsakdana…
Devetdeseta leta so prinesla bistveno drugačna razmišljanja, kot so jih imela osemdeseta, in del teh sprememb se odraža tudi v likovnih konceptih ter zamislih v tem času izšolane mlade generacije slikarjev. Aktualne so postale teorije, ki sliki na različne načine odrekajo privilegiran zgodovinski status, znova so se pojavila vprašanja o njeni smiselnosti v sodobnem času, ki ima na voljo še številna druga sredstva, da spregovori z likovnim jezikom. Vsak čas ima na kulturo, in seveda v okviru te tudi na likovno kulturo, svoj pogled, svoja izhodišča, prostor pa, v dobi kibernetike, postaja vse širši. Tudi besede o koncu umetnosti – mar niso stare že več kot povprečno človeško življenje? – in o novih medijih, ki naj bi izpodrinili stare, se razlikujejo ter spreminjajo. V času, ki z vizualnimi komunikacijami in stalnimi informacijami širi tudi obzorje splošne likovne razgledanosti, predstavlja slikar Viktor Bernik svoja nova dela, nastala v preteklih nekaj mesecih. V tej luči je njegova razstava svojevrstna likovna pripoved, ki je s premeščanjem različnih vsebin v nove kontekste in oblike sestavljena iz vedno novih zgodb. Razvoj, zadnja leta navzoč v Bernikovih delih, ni neposredno vezan na zunanje trende, ki določajo aktualne smernice, pač pa ima svojo notranjo logiko, s katero se umetnik vidno vključuje v siceršnjo likovno sceno.
Razstava – sestavljena iz detajlov reklamnih vrečk, dopolnjena pa s svetlobnimi napisi in slikami, ki so bile narejene že pred leti ter najnovejšo z naslovom “Universal” – predstavlja razmišljanje o prepletenosti dveh različnih vrst dojemanja sveta: konkretnih izkušenj v neposrednem okolju in družbi, izkušenj, ki jih človeku posredujejo mediji, ter razmislek o vplivu takšne vrste dvojne zaznave na našo (pod)zavest in posredno s tem na naša dejanja. Dela so prvič razstavljena v takšni zasnovi na način, ki ga je v samem galerijskem prostoru oblikoval avtor. Bernika zanima urbani prostor, ki postaja življenjsko okolje in (poleg medijskih podob) prva oziroma najmočnejša izkušnja za vse večji del človeštva. Svojo likovno predstavo gradi na več navezujočih se nivojih. Uporablja nove tehnologije, ki mu omogočajo želene konceptualne razsežnosti tudi ustvariti. Zato na razstavi najdemo intimne, z akrilom na platno klasično ustvarjene slike, hkrati pa se srečamo s povsem novo obravnavo razstavnega prostora, ki mu s samo postavitvijo avtor spreminja značaj in s celovito postavitvijo ustvari nove dimenzije, nov poglede. Ta njegov način ni namenjen likovnemu presenečenju – vizualni fascinaciji, ki je sicer neizbežno navzoča – temveč gre za kompleksno materializirano delo, ki govori o avtorjevem zaznavanju in dojemanju sodobnosti.
Cikel del “Urbani prostori – detajl” predstavlja osrednji in povezovalni del celotne postavitve. Pogled nanj gledalca prevzame s svojo nevsakdanjostjo, ki predstavlja vedno navzočo “vsakdanjost”. Okoli devetdeset večjih in manjših objektov je ustvarjenih še vedno v odnosu do slike in slikarstva, vsebinski poudarek pri sestavljanju podob v razstavljene celote – po nekaj deset skupaj – pa izhaja iz urbanega okolja, okolja v katerem umetnik živi, ter iz medijev. Obravnava likovnega ima pri Berniku različna izhodišča, saj sega razpon od že konvencionalnega modernističnega slikarstva do pozicij, ki so značilne za sodobno neoavantgardo, predvsem v njeni konceptualistični obliki. Gledalca prepušča impresijam, ki jih ponuja posamezen (iz delov nakupovalnih vrečk) sestavljen likovni prostor, kjer se lahko vmeša tudi kakšen drug element kot so fotografije različnih prostorov, fotografije drobnih figuric starih kultur, ki jih je avtor posnel skozi vitrine muzejev, in podobno. Tako nam posreduje izčiščene prizore – likovne izseke, dinamično in slikovito sestavljene iz različnega števila delov. Estetika teh del je realistična, likovno premišljeno vzeta kot detajl iz posameznih “resničnih nakupovalnih vrečk”, vendar ne gre za pravi realizem: vsak posamezen del (slika) je iz celote izvzet ter abstraktno oblikovan tako, da daje gledalčevemu dojemanju možnost interpretacije in lastnega angažiranja pri dojemanju podobe.
Svet umetnosti, še danes stkan iz spleta domišljije, sanj, medijev, vizij, meditacij ali prisluhov, je hkrati s tehnološkim znanjem in možnostmi vsakega posameznega ustvarjalca upodobljen v želji po celoviti vizualni podobi, ki naj gledalca pritegne, ujame njegov pogled, osvoji njegovo intimo, dušo. Tudi v Bernikovih “urbanih prostorih” je naseljen človek, četudi ne vidno navzoč. Ko ustvarja in sestavlja posamezne dele – na podokvirje napete nakupovalne vrečke – kompozicije, nenehno sledi vsebini svoje zgodbe in pogledom na svet, v katerem živi. Večinoma izhajajo umetniki iz zgodovinske zavesti o tem, kaj pomenita slikarstvo in njegova zgodovina, pa tudi o tem, kaj pomenijo njegove v času pridobljene vrednote ter načini izražanja. Slika kot produkt preteklih obdobij ima sicer lahko še vedno svoj položaj, ki pa danes po mnenju nekaterih ni primerljiv s celovitejšimi instalacijami. Ta lahko poleg slikarskih dvodimenzionalnih površin vsebujejo še plastične obravnave prostora, ki je lahko dopolnjen tudi z gibljivimi slikami, zvokom ali s svetlobnimi napisi. Na dveh svetlobnih objektih – “Feel good, look good” in “Another day, another beauitful option” – je Bernik uporabil obliko oglaševanja na ulicah oziroma v urbanih prostorih ter soočil reklamne slogane, iztrgane iz konteksta, s pokrajino v ozadju.
Povsem drugače sta ustvarjeni dve 3D povečavi črtne kode. Prva – “Live in Paris 92” – je izdelana iz surovega lesa (visoka 140 cm, široka 232 cm, debela 8,5 cm) in predstavlja črtno kodo za CD ploščo z naslovom “Live in Paris 92”. Druga – “Črtna koda-detajl-23456” – je detajl črtne kode v lesu (visoka 110 cm, široka 180 cm, debela 6,5 cm), z nevsiljivim poudarkom na rumeno obarvani številki 3. Iz posameznih delov nepovezano sestavljeni deli – čeprav umeščeni na steno – učinkujeta kot kiparsko kompaktno oblikovana objekta. S tem poskuša avtor predstaviti ideje, ki niso nujno vezane na likovno področje, kar pomeni, da sicer upošteva na kiparski izkušnji osnovana izhodišča, vendar pa ni nujno, da imajo le-ta tudi primarno vlogo, saj je lahko konceptualna zasnova v posameznih primerih pomembnejša. To ne pomeni, da zanika kategorije, ki gradijo likovno delo, temveč jih tako prilagaja svojim idejnim izhodiščem.
S svojim delom slikar Viktor Bernik ne izpostavlja posebej družbenih tem, ki se dotikajo socialnih, političnih, etičnih in estetskih vprašanj, temveč tem, ki izhajajo iz medijske kulture in potrošništva. Zanimajo ga, ker pri tem ne velja le to, da usmerjajo človekova dejanja in njegove želje, temveč so že same po sebi odraz slednjih – ker seveda ponujajo predvsem tisto, kar si človek želi.
Umetnost je vedno povezana s časom, v katerem je nastala. Čim bližje smo času, v katerem nastaja umetnost, tem jasnejša nam je. Za spremljanje in sprejemanje njenih številnih sodobnih različic je treba veliko vedenja, razumevanja, občutljivosti ter zvestobe lastnim spontanim občutkom. Človekov današnji bivanjski prostor je prostor podatkovno nasičene civilizacije. V nenehnem iskanju poti, kjer nobeno spoznanje ni dokončno, Bernik izvirno odgovarja na vprašanja o bivanju in izkorišča možnost likovno intimnih razkritij. Dosledno izvedena likovna predstavitev je tista, ki ni samo tehnično popolna, kar je stvar osvojene tehnične spretnosti, ampak ji v sporočilnem, energetskem smislu ni moč ničesar dodati ali odvzeti. Takšna kot je, je najbolj resnična in označuje pot k bistvenemu, k središčnemu gibanju umetnikovega ustvarjanja.
Tatjana Pregl Kobe
Kaj: Likovna razstava
Kdaj: čet, 3.2.05
ob 19.00 do pet, 25.2.05
Kje: Mestna galerija Nova Gorica, Trg E. Kardelja 5, Nova Gorica
Vstopnina: Vstop prost!