Razstava fotografij in fototapet
“Strategija sodobne umetnosti je torej v tem, da ustvari specifičen kontekst, v katerem je mogoče določeno obliko ali stvar videti drugače novo in zanimivo. Tradicionalna umetnost deluje na ravni oblike. Sodobna umetnost deluje na ravni konteksta okvirja, ozadja ali nove teoretske interpretacije. Toda cilj je isti: ustvariti kontrast med obliko in zgodovinskim ozadjem, doseči, da je oblika videti drugačna in nova.” (Boris Groys: On the new, 2000)
Predstavitev Miha Knifica v Bežigrajski galeriji v tem času ujema z njegovim delovanjem na področju avtorskega filma, se pravi, da gre za novo obliko logičnega nadaljevanja njegovega (dosedanjega) razmišljanja prek fotografije in videa – ob dejstvu, da si torej Knific želi vedno znova preseči prvotno obliko (tako fotografije kot videa) in ju uzreti v novem kontekstu. In to že od samega začetka, od tistega trenutka, ko se izreče za ljubezen do tistih zgodb, ki mu jih ponazarja priljubljeni verz iz poezije Milana Jesiha: Sanjam sanje, toda ne spominjam se sanj. In ko se Knific tudi izreče, da se ne čuti fotografa, saj fotografijo ne jemlje kot del kreativne umetnosti: zanj je fotografija samo dokument in torej ni obremenjena z razmerjem do estetike in konteksta. Knific se zavzema za novo zgodbo, ki temelji na že obstoječi podobi, torej na situaciji, “ki bi se lahko dogajala”. Fotografija in video ga torej zanimata kot demonstracija (prikaz) situacije: skozi ta medija pa naj se kaže resnica na način, da pravzaprav “pripoveduje” aparat, ne pa “prava resničnost”.
Miha Knific si tokrat znova prizadeva izogniti se statičnemu opazovanju svoje pripovedi. Razstavni prostor, ki sprejema gledalca, je avtor “prelevil” v prostor klasičnega, tradicionalnega holivudskega scenografskega prizorišča: se pravi, da vstopamo v prostor, ki že pomeni predelavo resničnega in umišljenega sveta, ki je torej prizorišče spajanja različnih prostorov in planov, kjer se znajdemo sredi (nikoli zaključenega) filmskega konca (the end). Ali se tedaj “srečni konec” (happy end) na temno ožarjenem sončnem zahodu, kot ga sugerira avtor, lahko pomeša, sooči z našo, iz resničnosti prineseno izkušnjo izmuzljive bežnosti, z odslikavo presenetljivega in nepričakovanega? Ali dojemamo razliko med percepcijo sugeriranega spominjanja, ki je trenutno naseljeno v domišljijskem prostoru, in resničnostjo pravega prizorišča?
Aleksander Bassin
Miha Knific je bil rojen leta 1976 v Kranju. Po študiju na Ljubljanski likovni akademiji se je specializiral na Royall College of arts v Stockholmu iz filma in videa. V svojem delu se posveča predvsem fenomenu filma tako v galerijskem kot filmskem kontekstu.
Kaj: Fotografska razstava
Kdaj: sre, 7.6.
ob 19.00 do sre, 26.7.
Kje: Bežigrajska galerija 2, Vodovodna 3, Ljubljana