Razstava o situlski umetnosti
R A Z S T A V A
PRAZNIK SITUL
Situlska umetnost na Slovenskem med 7. in 4. stoletjem pr. n. št.
Narodni muzej Slovenije, 20. maj – podaljšano do 5.10.2005
Situlska umetnost je najodličnejši dosežek prazgodovinske umetnosti v Sloveniji. Po štiridesetih letih, kolikor jih je minilo od zadnje razstave na to temo, imamo spet priložnost doživeti njeno bogastvo na celovit, vsestranski in inovativen način. V Narodnem muzeju Slovenije lahko občudujemo lepoto originalnih predmetov situlske umetnosti, ki jih hranijo domači in tuji muzeji, na Ljubljanskem gradu pa se prepustimo uživanju v magični estetiki situlskih prizorov. Obe prizorišči ponujata tudi najnovejše razlage tega zanimivega umetniškega pojava, njegovega nastanka in razvoja, prizorov in zgodb, ki jih pripovedujejo, njegovega mesta na kulturnem zemljevidu takratne Evrope in pomena, ki ga ima v slovenski družbi danes.
S situlsko umetnostjo označujemo najstarejšo figuralno upodabljanje v slovenskem prostoru. V starejši železni dobi je bilo razširjeno ob severnem zaledju Jadrana, od etruščanske Bologne preko venetske kulture in retijskega prostora v severni Italiji do najvažnejših središč halštatske kulture v Alpah, v Sloveniji pa je bilo posebej priljubljeno na širšem prostoru Dolenjske.
Za situlsko umetnost je značilno umetelno okraševanje bronaste pločevine, bodisi na vedricah – situlah, pogosto pa tudi na pasnih sponah, nožnicah mečev, votivnih ploščicah in celo na čeladah. Povezuje jo tudi prepoznavno upodabljanje živalskih in človeških figur, okrasnih elementov in prizorov.
Kje so razlogi za razcvet figuralnega upodabljanja s tako samosvojimi značilnostmi? Kje so njegovi izvori? Kaj je sicer družilo tako oddaljene skupnosti od Apeninov do vzhodnih obronkov Alp? Kje so, naposled, razlogi za opustitev in zamrtje situlske umetnosti? Na ta in podobna vprašanja iščejo raziskovalci odgovore že preko sto let, od najstarejših odkritij figuralno okrašenih situl v drugi polovici 19. stoletja.
Pojav situlske umetnosti s samosvojo in bogato ekspresivnostjo v starejši železni dobi je resnična novost. V halštatsko družbo, v kateri so nastali situlski spomeniki, si je umetnost pisave iz etruščanskega in grškega sveta le zelo zadržano utirala pot. Situlske upodobitve torej lahko beremo kot svojevrsten zgodovinski vir. Njihove slike so plastična upodobitev določenih vidikov železnodobnega življenja. Značilni in najpogostejši so sprevodi bojevnikov – bodisi pešakov, bodisi konjenikov, ki jih včasih spremljajo velikaši na bojnih ali svečanih vozovih. Pogosti so prizori lova, boksarskih dvobojev, glasbenih nastopov, družabne gostije, ljubezenskih združitev in daritvenih procesij.
Katere ugotovitve lahko povzamemo o družbi, ki je te prizore upodobila? Dobro se lahko poučimo o bojnih opravah tedanjih bojevnikov ter o vsej raznolikosti moške in ženske noše. Zanjo se zdi, da označuje statusne razlike v halštatski družbi mnogo bolj, kot jih nakazujejo sočasne grobne najdbe. Različen status je upodobljen z raznovrstnimi oblačili in pokrivali, žezli in oborožitvijo. Ob dokaj natančnih upodobitvah vozov, orožja, orodja, nekaterih delov pohištva in posodja lahko opazujemo presenetljive tehnološke dosežke in življenjski standard tistega časa. Mnogi od teh predmetov bi nam ob nepoznavanju upodobitev situlske umetnosti ostali neznani.
Na spomenikih situlske umetnosti so upodobljene nekatere pomembne dejavnosti, ki jih lahko umestimo v okvire “dvornega življenja”. Hkrati pa se zdi, da je potrebno večino prizorov povezati z obeležitvijo najpomembnejših dogodkov iz življenja slavljenega velikaša. Večina spomenikov situlske umetnosti – na Slovenskem celo vsi – so namreč pridatek v grobovih halštatskih veljakov in veljakinj. Nadalje so motivi številnih upodobljenih prizorov dobro primerljivi s prizori iz figuralnih upodobitev veljakov in vladarjev v etruščanski, grški in celo v bližnjevzhodnih civilizacijah. Tamkajšnji motivi so jasno razumljive upodobitve tistih dejavnosti, ki so značilne za vladarja, ki so ga torej zaradi bojevniških, rokoborskih, glasbenih in drugih odlik ustoličile. Prav tako so med tamkajšnjimi primerljivimi motivi pogoste upodobitve vladarja kot izvajalca verskih svečanosti. Glede na to, še bolj pa zaradi dejstva, da se v grobovih pomembnih halštatskih veljakov pojavljajo predmeti, uvoženi iz etruščanskega in grškega sveta, je zelo verjetno, da so veljaki venetskega, retijskega in dolenjskega sveta imeli zgled v sredozemskih vladarjih. Spomeniki situlske umetnosti, zlasti tisti z bogatimi figuralnimi upodobitvami v več frizih, kakršni sta v Sloveniji situli z Vač in Magdalenske gore, torej najverjetneje obeležujejo najpomembnejše dogodke, iniciacije in slavna dejanja njihovih lastnikov.
Najstarejše situlske upodobitve so v venetskem prostoru in v Sloveniji uvrščene v iztek 7. stoletja, največji razcvet pa situlska umetnost doseže v 5. stoletju pr. n. št. To je tudi sicer obdobje z najbolj izraženo prisotnostjo dragocenih uvoženih predmetov v grobovih halštatskih veljakov. Očitno je, da je bil razvoj železnodobnih dolenjskih in zasavskih središč, kot so Vače, Magdalenska gora, Stična in Novo mesto, predpogoj za razcvet situlske umetnosti. Ta se je nedvomno razvila ob tesnih stikih z venetskimi središči, saj način upodabljanja in motivika na situlskih spomenikih včasih nakazujeta iste torevtične šole, mogoče celo potujoče mojstre, ki so na širokem prostoru izpolnjevali naročila lokalnih veljakov. Vsekakor pa se je situlska umetnost vživela v železnodobne kulture slovenskega prostora, postala njihov sestavni del in se tukaj tudi samostojno razvijala.
Ker z neverjetno živimi podobami odstira pogled na življenje naših prazgodovinskih prednikov, je bila situlska umetnost že v 19. stoletju prepoznana za najdragocenejšo arheološko umetnino našega prostora. Kot taka je hitro postala del slovenske kulturne identitete, ki se danes kaže v pojavljanju in uporabi situlskih motivov tako v sodobni umetnosti kot na slovenskem potnem listu, osebni izkaznici in ne nazadnje kot zaščitni znak Narodnega muzeja Slovenije.
Kaj: Razstava
Kdaj: pet, 20.5.
ob 18.00 do sre, 5.10.
Kje: Narodni muzej Slovenije, Prešernova 20, Ljubljana, 01 24 14 404