Razstava govori o 207 tedenski okupaciji Gorenjske med drugo svetovno vojno
Nemška zasedba in uvedba okupacijske oblasti je močno šokirala prebivalstvo Gorenjske. Prvi stres za pretežno verne Gorenjce je bil, da ob Veliki noči leta 1941 ni bilo niti velikonočne procesije, niti velikonočne maše. Šolski pouk je bil prekinjen že pred napadom. Po zasedbi so bili najprej odpeljani šolniki in duhovniki. Ljudje so bili zbegani, preplašeni, stare oblasti ni bilo, pojavili so se novi nemško govoreči oblastniki, ki jih ljudje v povprečju niso razumeli. Strah, ki se je naselil, se je še stopnjeval ob začetku izvajanja prvih raznarodovalnih ukrepov, posebno še po začetku preseljevanja. Ljudje so živeli v negotovosti, skrivali so vrednosti, kmetje so kljub prepovedim začeli klati živino.
Turobno vzdušje, nemir in negotovost pomladi in v začetku poletja so razburkale novice, ki so se kot blisk širile po Gorenjski, da so v gozdovih komunisti, četniki, nacionalisti, ki bodo obračunali z nadutimi Nemci. Ne glede na to, da so se ljudje bali represalij, so čutili zadovoljstvo ob prvih sabotažah in prvih strelih, čutili so se nekako bolj varne, bolj močne, imeli so občutek, da le niso prepuščeni na milost in nemilost novim oblastnikom. V času strahu in negotovosti so bili pripravljeni podpreti vsakogar, ki bi škodoval nemški oblasti. Prav zaradi tega se je Osvobodilna fronta hitro širila na Gorenjskem in prav iz strahu, da bodo izseljeni iz 20 kilometrskega pasu ob razmejitveni črti z Ljubljansko pokrajino, je lahko prišlo do tako spontanega upora v poljanski dolini decembra 1941, posebno še po največji partizanski zmagi v Rovtu.
Posledice so bile hude, a izseljevanje se ni nadaljevalo. Gorenjci v Bohinju, gornjesavski dolini, med Kranjem in Kamnikom ter v loškem hribovju so z uporom in “rovarjenjem” (uradni izraz) proti okupatorju pokazali svoj ponos in svojo narodno pripadnost. Nacističnim oblastnikom so pokazali, da priključitev k nemškemu rajhu ne bo enostaven korak, zato so le-ti to odločitev prenesli na čas po njihovi zmagoviti vojni.
Leto 1942 pomeni leto najhujšega nacističnega divjanja na Gorenjskem, ko so male skupine slabo oboroženih partizanskih enot s svojimi akcijami izničevale okupatorska prizadevanja po pomiritvi pokrajine. V celoti jim to ni nikoli uspelo, kot jim v celoti tudi ni uspela mobilizacija gorenjskih fantov v nemško vojaško službo v času, ko so prebivalcem podelili nemško državljanstvo na preklic. Partizanskih enot niso bili v stanju uničiti, pričele so se celo krepiti. Ponovno se je začela širiti organizacija OF, a to pot že na nekaj drugačnih osnovah, kot ob začetku upora. Gorenjci so se prvenstveno bojevali le proti okupatorju, medtem ko je imelo centralno vodstvo ob tem še druge cilje, zato so posamezni inštruktorji iz “centrale” tudi na Gorenjskem vpeljali nove oblike političnega delovanja.
Vojaško delovanje je bilo vezano predvsem na napade komunikacij in spopade z manjšimi policijskimi enotami. Glavna naloga je bila mobilizacija. Na Gorenjskem sta bili ustanovljeni dve partizanski brigadi, po kapitulaciji Italije, na njenem zahodne robu, tudi osvobojeno ozemlje. Razvoj osvobodilnega gibanja se je širil tako silovito, da so nemške okupacijske oblasti nadzorovale ravninski deli ter komunikacije, partizani pa odmaknjene in višje ležeče predele. Na teh področjih se je začela razvijati tudi partizanska oblast, vključno s tem, da so ponekod izpeljali celo partizanske volitve v organe partizanske oblasti (narodnoosvobodilne odbore). Ustanovljen je bil Pokrajinski odbor OF, delovale pa so tudi ostale politične organizacije.
V ta hiter razvoj partizanskega gibanja je posegla ustanovitev gorenjskega domobranstva, ki se je začelo širiti s podporo iz nekdanje ljubljanske pokrajine. Na Gorenjskem je bilo do konca vojne ustanovljenih 47 postojank, ki so delovale kot pomožna nemška policija. Patruljirali so v bližnji in širši okolici svojih postojank ter napadali predvsem partizanske politične delavce, kurirje in terence. Nemške oblasti so v zadnjem letu vojne zaradi lastne nemoči tolerirale obstoj domobranstva tudi na Gorenjskem
Tik pred koncem vojne so nemške sile skupaj z domobranci skušale v dveh velikih ofenzivah uničiti partizansko gibanje na Gorenjskem, zaradi lažjega umika z Balkana, vendar to jim ni uspelo. Pred prodirajočo IV. Jugoslovansko armado so se od srede aprila nemške enote postopno umikale, od začetka maja pa tudi domobranci. Gorenjska je bila osvobojena v dneh od petega do devetega maja 1945.
Kaj: Razstava
Kdaj: tor, 17.5.05
ob 19.00 do sob, 30.7.05
Kje: Mestna hiša, Glavni trg 4