specifična postavitev za nekdanjo samostansko cerkev
… in hac lacrimarum valle
Silvan Omerzu združuje vse mogoče scenske, likovne in teatrske elemente, ki v sinesteziji, soobčutju vplivajo na naše čute. Vizualno in pomensko so njegove predstave, prostorske postavitve ali razstave celovito umetniško delo: so estetsko popolne in obenem filozofsko globoke. Doslej je prostore, v katerih je uprizarjal svoje predstavitve, snoval sam in nemalokrat so njegove scene ustvarjale cerkveno vzdušje z vsemi prispodobami in simboli, ki ga označujejo. Dogajanje v njih pa je spominjalo na obredje krščanskih ali poganskih kultov, ki častijo, zaklinjajo, preklinjajo ali izganjajo bogove, hudiča, angele, demone, rojstvo, življenje, spolnost in smrt. Zato se zdi prav poklican, da se mu je ponudila priložnost razstavljati v kostanjeviški cerkvi.
Izziv je sprejel spontano, bolj čutno kot racionalno, bolj nagonsko kot preračunljivo. Povsem sam je vstopil v tihi prostor cerkve nekdanjega cistercijanskega samostana, v katerem se je stoletja odvijalo katoliško bogoslužje in mu prisluhnil, z ušesi in s tistim notranjim občutkom, ki so ga v srednjem veku, ko je kostanjeviška arhitektura nastala, preprosto poimenovali “s srcem in dušo”. In kaj je lahko na ta način zaslišal in začutil? Nekdaj sveti prostor je zadrhtel v ritmičnem odzvanjanju z besedami poudarjane melodije, ki spominja na cerkveni koralni spev, morda antifono. Gotovo je bila hvalnica, toda katero izmed teh so prepevali tako pogosto, da je njena melodija kot začarana ostala za večno ujeta v kamnite člene cerkvene arhitekture in da jo lahko občutljivi umetnik zazna ter poustvari na svoj način?
Cistercijanski red je bil popolnoma predano posvečen Mariji. Njihovega glavnega moža, svetega Bernarda iz Clairvauxa, naj bi ta v dvanajstem stoletju podojila in mu tako vcepila prijaznost, milost in razumnost. Devica je veljala za kraljico, saj je bil njen sin kralj nebes in samo ona, ki ga je rodila in ostala pri tem nedolžna, in ki jo je vzel v nebesa, lahko pri njem izposluje, da bo tudi ljudem odprl vrata vanje. V zahvalo za njeno ljubeznivo posredovanje pri Kristusu, so se bratje oblačili v belo, barvo njene brezmadežnosti, gradili po vsej Evropi samostane in njej posvečene cerkve (tudi kostanjeviška je bila Sancta Maria in Fontis) in v njih vsak dan ob večernicah prepevali hvalnico Salve Regina, “Pozdravljena Kraljica”.
Pesem je bila prvič zapisana v nekem cistercijanskem antifonariju leta 1140, že pet let pozneje so jo predpisali kot obvezno obredje v čast Marijinem vnebovzetju, postala je himna križarjev in kmalu najbolj priljubljena izmed vseh svetih napevov, ki so jo najpogosteje izvajali po vseh cerkvah sveta. Tako so se tudi v mogočni kostanjeviški stavbi stoletja dan za dnevom oglašali verzi, ki so opevali Marijo kot kraljico, usmiljeno mater božjo, sladkost in upanje življenja, in jo prosili naj se usmili ljudi in za njih posreduje pri sinu: Salve Regina, Mater misericordiae, Vita dulcedo et spes nostra, salve … Eja ergo advocata nostra, illos tuos misericordes oculos ad nos converte. Toda sredi te prijazne hvalnice nenadoma zadonijo slavne besede, tako znane, da so prišle v pogovorno rabo; tako zelo so pretresljive, da naredijo spev naenkrat melanholičen, če ne celo strašljiv: Ad te clamamus exsules filii Hevae. Ad te suspiramus gementes et flentes, in hac lacrimarum valle. V slovenščini so jih nekdaj razumeli tako, kot jih je leta 1566 zapisal Sebastijan Krelj: “K tebi vpijemo stranici (izgnani) sinovi Evini, k tebi vzdišemo tožeć inu jokajoć v tem solznem dolu”.
“K tebi vpijemo izgnani Evini otroci; k tebi zdihujemo, žalostni in objokani v tem solznem dolu” se zdi, da nam skandirajo tudi solzne kaplje, ki jih simbolno pretakajo Omerzujeve kostanjeviške postave, zazrte v veliko grobnico v prezbiteriju. Ni človeka, ki ne bi nikoli premišljeval o smrti in si razvil o njej filozofijo za lastno rabo. A Cerkvi to ni bilo dovolj: verniku ni zapovedovala, naj uživa v življenju na tem svetu, nasprotno, trpeti mora, da se odkupi za greh in šele nato mu ponuja nebesa. Toda ljudje se, kljub obljubam, smrti bojijo: istega dne, ko so v cerkvi tožili o svojem bednem življenju, so jo na pokopališču okoli cerkve apotropejsko preganjali z veselim norenjem ob glasbi in petju v pravem razbrzdanem in grotesknem mrtvaškem plesu.
Jan Fabre je predlani zasnoval gledališko predstavo “Zgodovina solza” na dejstvu, da je 75 odstotkov človeškega telesa voda, ta najbistvenejša snov preživetja, element, v katerem se je življenje začelo. Telesu omogoča, da tvori sokove, da se ne izsuši, hkrati pa ga navezuje na dež z neba in vodo iz morja ter rek na zemlji. Njeno plimovanje določa telesni bioritem, počutje, manijo in depresijo. Zato so solze znak obupa pa tudi radosti, največjega užitka in najhujšega psihičnega in fizičnega trpljenja, predvsem pa strahu pred smrtjo in žalovanja ob njej. V Omerzujevi kostanjeviški postavitvi solze kapljajo kot v klepsidri, vodni uri starih Grkov, ki so ji ti dali prelepo ime, saj pojem dobesedno pomeni “tista, ki krade vodo”. Kapljice, ki padajo v spodnjo posodo s svojim odzvenom predstavljajo trenutke, ki jih na zemlji krademo večnosti, v katero izginjamo. Obenem nam odmerjajo ritem tuzemskega življenja, s katerim odganjamo misel na smrt. Omerzujevi ljudje so se kot lutke, ki jih vlečejo niti usode, zaustavili za nas “v tem solznem dolu”, in hac lacrimarum valle in se v ritmu kapljajočih solza zazrli tja, kamor drug za drugim odhajamo: hodie mihi, cras tibi …
Jure Mikuž
Vabimo tudi k ogledu stalnih zbirk !
___________________________________________________________
GALERIJA BOŽIDAR JAKAC
Grajska cesta 45, 8311 Kostanjevica na Krki
T: 07/49 87 008, 49 87 108
F: 07/49 87 335
Odpiralni čas:
torek – nedelja od 9.00 do 18.00
Ob ponedeljkih zaprto.
www.galerija-bj.si
info@galerija-bj.si
Kaj: Razstava
Kdaj: pet, 26.5.
ob 19.00 do ned, 3.9.
Kje: Galerija Božidar Jakac, Grajska cesta 45, Kostanjevica na Krki, 07/49 87 008
Vstopnina: odrasli 600 SIT, otroci in mladina 300 SIT