Plešasta pevka (Čelava pjevačica), Teater 007, Makedonija, gledališka predstava v okviru Festivala Stična 2006, Kulturni dom Stična
Avtor: Eugene Ionesco, režija: Igor Ivković, kostumografija: Ivana Knjezić, scenografija: Zoran Toševski, glasba: Nenad Georgievski, plakat: Igor Kitanovski, igrajo: Aleksandar Spiroski – Mr. Smith, Katerina Sekovska – Mrs. Smith, Miloš Bisevski – Mr. Martin, Ana Ovčarovska – Mrs. Martin, Vlatko Trošanski – gasilec, Ana Janevska – Mary
Gledališče 007 je bilo ustanovljeno leta 1997, in sicer kot šolska gledališka skupina, kar nekaj njegovih članov pa se je pozneje šolalo na Akademiji za gledališče in dramo v Skopju ter zdaj delajo v nacionalnih teatrih po celi državi. Bili so tudi prvi organizatorji gledališkega festivala Lica bez maski v Mladinskem kulturnem centru v Skopju. Gledališče je pripravilo že vrsto predstav makedonskih in svetovnih avtorjev, vse v režiji, eno pa tudi v avtorstvu Igorja Ivkovića. Večkrat so sodelovali na državnem Dramskem amaterskem festivalu v Kočanih in prejeli vrsto nagrad, med njimi za najboljšo režijo, za najboljšo predstavo, za najboljšo igro ter za najboljšo kostumografijo in masko. Plešasta pevka je prejela nagradi za najboljšo igro in najboljšo režijo. Na Mednarodnem dramskem festivalu v Romuniji so prejeli nagrado občinstva.
Plešasto pevko je moč interpretirati večplastno. Najprej kot kritiko in zasmehovanje malomeščanske zaplankanosti. V komediji nastopajo angleški meščani, ki v nedogled blebetajo, se dlakocepsko posvečajo banalnostim in drug mimo drugega ter samih sebe komunicirajo v nič. Osebe so oblikovane v nasprotju s t.i. realističnim gledališčem: ne kot psihološko oblikovani značaji, ampak kot tipi brez osebnosti, kot bitja brez obraza in duše. So gledališke lutke, osebe brez posebnosti, kot jih označuje sam avtor. Odnosi med osebami kažejo izrazito, do absurda potencirano odtujenost.
Na drugi, nekoliko bolj poglobljeni ravni pa lahko Plešasto pevko označimo, kot jo je rad označeval avtor sam, kot tragedijo govora. Recimo, da protagonisti komedije niso ljudje, ampak govor kot bistvo človeške eksistence. Kaj se z njim zgodi? Na začetku odrskega dogajanja govorica junakov še kaže neko svojo notranjo sklenjenost. Stavki so normalno tvorjeni, pripovedovanja junakov imajo neko razumno strukturo, čeprav so vsebinsko plitki. V drugi fazi govorica postaja vse bolj bizarna: besede se začnejo kopičiti, pomenske asociacije postajajo nelogične, stavki nevzdržno dolgi, posamezni izrazi manično se ponavljajoči Â… Stavek oziroma izoblikovana misel ne samo po pomenski plati, temveč tudi v svoji notranji strukturi, je tako podvržen razkroju. Tragedija govorice doseže vrhunec proti koncu komedije, ko se razkroji tudi posamezna beseda in se vse skupaj sprevrže v hrupno kakofonijo. Na ta način Ionesco besedo, se pravi, človekov logos, poniža, zasmehuje, tako rekoč izniči. Zato moremo reči, da komedija ni zgolj kritika malomeščanstva, ampak kar triumf nesmisla na metafizični ravni. Človek nima več kaj povedati. Beseda – logos – ne prebiva v njem. Komuniciranje je v domeni absurda.
—
www.kd-sticna.si
www.festival-sticna.si
Kaj: Gledališka predstava
Kdaj: pet, 24.11.06
ob 19.00
Kje: Kulturni dom Stična
Vstopnina: Nečlani: 1000 SIT, Člani: 800 SIT