Otvoritveni dogodek v Galeriji Lek
BARBARA JAKŠE JERŠIČ IN STANE JERŠIČ
PREGLEDNA RAZSTAVA FOTOGRAFIJ
Občuteno, a tudi premišljeno, tako nekako bi lahko označili skupno izstopajočo lastnost posameznih del in ciklov Barbare Jakše Jeršič in Staneta Jeršiča, ki se že desetletje in pol uspešno pojavljata tako v našem, kot mednarodnem fotografskem okolju. V tem intenzivnem ustvarjalnem obdobju sta se spopadla z različnimi fotografskimi temami in motivi, a nenehno postavljata v ospredje doslednost lastnega ustvarjalnega koncepta, ki ga preverjata skozi enotnost in različnost kompozicijskih elementov njima lastne fotografske govorice. Kompozicija je slej ko prej ena izmed najbolj pretehtanih prvin njunega fotografskega izraza, vse drugo so zgodbe, ki jih nizata v zaokrožene sklope posameznih fotografskih ciklov. Po njunem mora biti fotografska kompozicija vselej takšna, da na njej ni odvečnih stvari, kajti, vse, kar je komponirano, mora imeti svojo funkcijo.
Zaradi tega je v njuni doslednosti do fotografskega izražanja motivov mogoče skoraj izključiti element naključja in se bolj posvetiti elementom njunega premišljenega snovanja. Od zgodnjih figuralnih kompozicij v natančno zasnovanem in scenografsko urejenem prostoru, predanem umirjenosti je do najnovejših hitrih pogledov v nakupovalna središča in tamkajšnjo mrzlico skorajda en sam korak, vendar korak, ki sta ga dolgo pripravljala in sta zanj porabila izjemno veliko energije in fotografskih preverjanj. Morda je bila za to odločitev presodna tudi izkušnja s panoramskim aparatom, ki je nakako napovedalo svojevrsten preobrat v njunem opusu. Namreč, pri tako doslednem snovanju, značilnem za njun skupni opus, je nemogoče kar v trenutku iz stanja lebdenja in umirjenosti prestopiti v stanje gibanja in dinamike. Vmes je potreben čas za premislek. In tega sta si vzela, seveda pa tudi spontano razširila krog svojih zgodb – iz figuralnih do krajinskih, iz omejenega prostora do odprtega horizonta. Panoramski koncept je namreč odprl vprašanje horizontalno razgrnjenega prostora, nasičenega s številnimi vizualnimi informacijami. Pri tem se namnoži količina vtisov, ki jih avtorja želita strniti v usklajeno celoto. Vendar sta se tudi pri teh zahtevnejših in odprtih prostorih odločila za pretehtano komponiranje, ki je samo po sebi začelo urejati prostor in elemente v njem, pa najsi gre za slikovite arhitekturne predele Plečnikovih tržnic, morda za na videz neurejen izsek iz narave ali pa za iskanje določenega človeškega obraza v množici drugih na ulici. Po njunem odkritju in obdelavi motiva ta nenadoma postane trden in usklajen z njunima izhodiščema ter zaželenim vizualnim učinkom. Torej tudi v tem primeru pretehtanost obvlada čutno in čustveno, vendar ju nikoli povsem ne izključi.
Če sta si pri zgodnjih interierih, polnih lebdečih teles še izmišljala zgodbe in jih nizala v zaokroženo pripovedko, si zdaj dovoljujeta več raziskovalne in ustvarjalne svobode. Postavita se v vrvež na ulici ali v nakupovalnem središču in čakata na zgodbo, ki jo prinesejo drveči ljudje s seboj. Ne glede na izrabo barv pri novejših posnetkih, v preteklosti sta se bolj posvetila črno belem izrazoslovju je cilj ostal podoben – fotografsko zaznamovati nekaj, kar sproža vizualno napetost in spremenljivost. Čuti so izostreni, ko se avtorja približata tistemu, kar že sama slutita, da bo izpolnilo nuna pričakovanja. Le še vprašanje je, kdaj se bosta odločila pritisniti na sprožilec.
Lahko rečem, da je ta zgodba nenavadna vsaj z dveh plati, z njune avtorske in z naše, opazovalske, na nek način potrošniške. Fotografa se v vsakem trenutku počutita kot del načrtovanega ustvarjalnega procesa, mi pa njune rezultate jemljemo kot niz premišljenih ali pa spontanih odločitev. Vsaka izmed predloženih rešitev nas sama po sebi usmeri zdaj k eni, zdaj k drugi odločitvi, torej nas že potegne v samo zgodbo.
Iztok Premrov
Kaj: Fotografska razstava
Kdaj: tor, 1.2.05
ob 19.00 do pon, 7.3.05
Kje: Galerija Lek, Verovškova 57, Ljubljana