Odprtje razstaveodprtje razstave fotografija Matjaža Prešerna “Beneške zgodbe”. Avtorja bo predstavila članica Fotokluba Maribor Maja Šivec.
V skrivnosti “optične manipulacije” je temelj vsake ustvarjene vizualnosti. Prevara oči, trompe l’oeil postavlja kriterije v katerih se ustanavlja slika, podoba, tisti psihični intencionalni predmet, ki živi v gledalcu in mu daje doživetje.
Cikel nenavadnih fotografij, s katerimi se v Fotogaleriji Stolp predstavlja novogoriški ustvarjalec Matjaž Prešeren, nas s svojo vizualno manipulativnostjo spontano nagovarja, da prestopimo meje realnega in svobodno zaživimo v svetu podobe � slike.
Opus, ki je izveden v enotnem, večjem formatu (70 x 100 cm) digitalnega printa, se odpira pred očmi gledalca z obsežno igrivostjo lastnega izpovednega konteksta, saj v pripovednem, fabulativnem smislu ustvarja občutje irealnega, hkrati pa deluje z vizualno sugestibilnostjo, ki prestopa literarno narativnost in deluje v smislu čiste podobe. Kar pomeni, da kljub temu, da gre za fotografsko delo s povsem figuralno bazno osnovo zvenijo obravnavan dela v svoji “dadi” v širšem spektru optične izraznosti, saj v svoji kompleksnosti zajemajo različne elemente likovnosti.
Po tehnični izvedbi so slike pred nami nekakšne manipulacije fotografskih posnetkov, nastale s pomočjo digitalnih postopkov. Fotomontaže sestavljene iz avtorski h fotografij, kljub obdelavi z računalniškimi programi, v načelu ohranjajo status avtorske izvirnosti in unikatnosti. Morda je glede na predstavljeno “inscenacijo” virtualnega okolja določena izrazna komponenta zaokrožena v ideji negacije medija fotografije, ki v lastni biti primarno predstavlja dokumentarnost, objektivno resničnost.
Vsekakor pa izhajata avtorjeva osnovna intenca oziroma prvenstveni izpovedni domet iz posredovanja dogodkov. Ustvarjalec nas v nenavadnosti prizorov fascinira s prepletanjem. Prepletanjem, ki se lahko izpeljuje kot magično prelivanje eksterierov in inetrierov, prepletanjem v posredovanju časovnosti, fragmentov, ki se skozi fantastično, irealno prezentiranje pripovednega manifestirajo kot premoščanje običajnega stadija realnega. Avtor se poigrava z okoljem, izborom, poseljenostjo, pozicijo, karakterno osredotočenostjo figur, ki se kot protagonisti dogajanja predstavljajo na različnih nivojih sugestibilnega. Kreacija nad-realnih medsebojnih relacij plemeniti izpovedno plast upodobljenega, ki se v nosilnih akterjih vzdušja podobe širi preko okvirja vizualno posredovanega in dopušča pripovednost v vidu različnih interpretacij.
V vizualnem razkošju se relativizira videnje. Vedenja se združi v doživetju, ki prestopa prag preproste slike sveta in odpira nove svetove, nove možnosti… Možnosti, ki so zelo poetične vendar precej racionalizirano izostrene in ne povsem sanjske, ampak skoraj življenjske. Asociativnost se giblje v vse smeri. Gre za atmosfero, asociativnost širšega volumna, ki ni ustavljena v posamični simbolni opredelitvi, ampak se razliva v splošnost. Popolnost ima figuralno ali nefiguralno obliko, vedno je občutena. Prezentirana lepota (lepota krajine, prostora, ženskega telesa) je arhetipska, je lepota estetskih kanonov, podkrepljena z eksemplarnostjo barve in formovnim redom. Je tista, ki se zgleduje v naturalnem.
Kot rečeno, morda v figuralni poseljenosti nevsakdanjih krajin pred nami ni nič simboličnega, ampak čista fikcija, iluzija. Soočanje z realnostjo je brezmejno, polno možnosti brezkončnega in kakor, da so pred nami nekakšne ikone, podobe atribucijskih vrednosti religioznega ( vse polno je lebdenja – lebdenje angelov, lebdenje oživljenih – lebdenje kot simbol vstajenja) je na drugi strani erotika, odnos do emotivnega in čutnega.
Podobe so polne gibanja, tekočin, tečnosti, zlivanja krajin, poteka oblakov, padanja� Linearnost časa se razgrajuje na posamezne sekvence. Ustvarja se vizualni zven prostora,
Podobe so kakor glasbeni, zvočni prelivi, ki tečejo v času brez konca, polnijo prostor v brezčasovnem. Iluzija je vedno prisotna. Je imaginacija bivanja, ki postavlja vprašanja na poti v abstraktno videnje realnega. Vprašanja kje se pričenja in kje se realnost končuje, ali realnost sploh obstaja ali je vse samo fikcija se izgubljajo v lastni irelevantnosti občutenja podobe.
Umetniška poetika Matjaža Prešerna nastaja na podlagi fotografije, medija, ki je s svojo pojavnostjo in splošno popularnostjo radikalno posegel v ustvarjalnost in “podobotvorja” zadnjega stoletja. Vsekakor pričujoča fantastična poetičnost v nekem smislu razstira avtorjevo doživljanja sveta, njegovo intimnost, ki se posredovana v magičnosti podobe plasti v različne zgodbe in pripovedi, kjer je čas zelo relativen in se prostor preliva v dimenzijah, ki presegajo realno. Avtorjevo hotenje pa je hkrati neobremenjen splošen, univerzalni govor podobe.Tako bi dela pred nami videli kot čiste podobe, čiste slike. Slike enake tistim, ki jih opredeljuje abstraktni karakter izvedbe, saj jih nenavadna figuralna abstraktnost, kjer se negira realistična objektivna verifikacija, njihov delni naslon na atributivnost simbolnega koda in celostno delovanje v smislu optičnih dejstev (drobnih elementov skritih v ozadju) podobno kategorizira.
Vse obstoječe podobe, kakršnegakoli tipa, izvedene v kateremkoli načinu in maniri, ustvarjajo v gledalčevem dojemanju vzporedni, drugi svet. Vzporedni svetovi, ki jih odpirajo podobe Matjaža Prešerna so razvejani. So iluzija. Iluzija nastanjena v površini nekega polja v katerega lahko odhajamo s svojim pogledom, svojo percepcijo zelo globoko. Iluzija nas s privlačnimi elementi vleče vanj. Fotograf se ne odziva na objektivno oprijemljivost, ampak operira z elementi, nosilci direktnega izraza in izpovedi. Kot rečeno ne gre za simboliko, gre preprosto za podobo.
Dejan Mehmedovič
Kaj: Fotografska razstava
Kdaj: sre, 25.4. 2007 ob 19.00 do pet, 4.5.
Kje: Fotogalerija Stolp, Maribor
Vstopnina: vstop prost